Tole bo en poseben intervju, ki si ga štejem v veliko čast. Tisti, ki se vam vsaj malce sanja, o čem je govora, ga boste, kljub njegovem obsegu, prebrali “na eks”. Ostali pa verjetno potrebujete kar nekaj “predpriprav”, da ga boste razumeli. Zato tudi nekoliko daljši uvod, kot običajno.

V njegovo ordinacijo sem prvič vstopila pred približno tremi leti, po tem, ko sem obupala nad zobozdravstvom na koncesijo. Na steni sem najprej zagledala fotografijo gore Everest in napis “Bravo, ati!” Kul, moj novi zobozdravnik očitno rad lazi po hribih, sem si mislila. Danes, ko je za mano kar nekaj adrenalinskih kilometrov, med drugim tudi tisto nesrečno reševanje pod Vrtačo, na njegove podvige gledam povsem drugače. Dr. Tomaž Rotar, zobozdravnik iz Radovljice, je stal že na treh osemtisočakih, med drugim tudi na K2, tako imenovani “savage mountain”.

Z 8.611 metri je K2 druga najvišja gora na svetu, zloglasni vzdevek pa je dobila leta 1953, ko je alpinist George Bell izrekel legendarni stavek: “It’s a savage mountain that tries to kill you.” Zaradi težkega dostopa in nepredvidljivih vremenskih razmer se večina nanjo odpravi v poletnih mesecih. A tudi v idealnih razmerah (kar pomeni okoli -30°C), na njej umre vsak četrti alpinist.

Decembra 2021 je Tomaž, skupaj z odpravo odličnih alpinistov, kot prvi na svetu poskušal iti še korak dlje. Osvojiti vrh K2 v obdobju meteorološke zime, kar do takrat ni uspelo še nikomur. V istem obdobju, le 3 tedne pred njimi, je vrh sicer dosegla skupina pakistanskih šerp, a je njihov podvig še danes ovit v tančico skrivnosti. Zaradi velike razpoke, ki je Tomažu kasneje preprečila pot do vrha, obstaja dvom, da se je to dejansko zgodilo. O tem, kakšno razpoko je odprava pustila v njegovem srcu, pa v nadaljevanju.

Dober teden po vaši vrnitvi z zimskega vzpona na K2 ste mi rekli, da še vedno ne čutite prstov na nogah. Koliko časa ste potrebovali, da se je telo popolnoma umirilo?

Domača klima in nadmorska višina sta balzam za telo, ki je dva meseca dobesedno umiralo zaradi hipoksije in nizkih temperatur. Na domače okolje se precej lažje prilagodim kot obratno, nekoliko dlje pa traja sanacija poškodb in ozeblin. Zamrznjena koža se obnovi v približno mesecu dni, nežno zbadanje drobnih iglic se lahko čuti precej dlje. Čutenje s konicami prstov pa je lahko zmanjšano tudi nekaj mesecev.

Kaj pa glava?

Glava ne bo nikoli več taka, kot je bila, nenazadnje grem na takšno pot ravno zato. Potovanja, dolga ali kratka, ekstremna ali ne, so namenjena spreminjanju našega odnosa do okolja, ljudi in tudi do nas samih. Ponavadi začnem z delom kar hitro po vrnitvi z odprave, saj me delovno okolje prisili v miselno aklimatizacijo. Se pa ob tem večkrat nasmehnem, ko poslušam »težave« ljudi. Po vsaki odpravi mi je nekoliko manj mar za TV novice, Covid filozofijo, nove avtomobile in praznovanje prijateljskih petdesetletnic. Precej laže pa prisluhnem ljudem s pravimi težavami, ki malo govorijo in več naredijo, da bi jih rešili.

Vaša zadnja gorska izkušnja je bila pri nas zelo odmevna, o njej ste napisali tudi zelo doživet zapis. Kaj pa odzivi iz tujine?

Obširen intervju sem imel z Angelo Benavides, ki piše za eno glavnih alpinističnih spletnih strani Explorers web. Intervju je bil namenjen predvsem razrešitvi vzroka izginotja treh prijateljev, ki sem jih na gori zapustil tiste usodne noči, med 3. in 4. februarjem lani. Nekaj intervjujev je bilo tudi za čilske, bolgarske, pakistanske in islandske medije, ki so iskali resnico o smrti rojakov. Namreč, pojavljalo se je kar nekaj teorij o tem, zakaj so nadaljevali pot. Sam sem bil sicer prepričan, da bom ostal na gori, če se ne vrnem. Moj sum, da so John, Pablo in Ali umrli zaradi izčrpanosti, se je potrdil poleti, ko so trupla našli. Še vedno pa ostaja uganka, ali so vrh dejansko dosegli.

Zdaj, ko je od odprave preteklo leto dni, je vaš pogled na celotno situacijo kaj drugačen? Ste razočarani, žalostni, morda kaj drugega?

V prvi vrsti ostaja žalost, ker sem na gori izgubil prijatelje, s katerimi smo na preteklih odpravah spletli tesne vezi. Z Johnom Snorrijem sva preživela dve zimi v bazi pod K2, ki predstavlja enega najbolj negostoljubnih področij na planetu. Že v 2019/20 sva namreč poskušala kot prva na svetu osvojiti K2 pozimi. Ponovno sva bila skupaj naslednjo zimo, ki pa je bila zanj žal zadnja.

Z Alijem Sakhbaro sem stal na vrhu K2 julija 2018, kar ga je takrat postavilo med vodilne pakistanske alpiniste. Pabla sem sicer poznal nekoliko bolj od daleč, Bolgar Atanas Skatov, ki je usodno zdrsnil pri zadnjem spustu, pa je bil z menoj na vrhu osemtisočaka Kangchenjunge, maja 2019.

Kaj pa vzpon šerp, se je vmes situacija že kaj razjasnila?

Še vedno me čudi. Dogodek, ki naj bi se zgodil le 3 tedne pred našim poskusom, namreč ni bil podprt niti z enim GPS sledilcem, kar je danes dokaj neobičajno. Prav tako ostaja nesprejemljivo, da nihče od njih ni delil z nami podatkov o ledeniški razpoki, ki je ustavila tudi mene. O njej se je kasneje na široko razpisal Mingma G, ki naj bi s to skupino dosegel vrh. Hkrati pa je bil ravno on tisti, ki je nama z Johnom pod pretvezo slabega zdravstvenega stanja onemogočil nadaljevanje odprave v predhodni zimi.

O problematiki smo člani zadnje odprave na široko razpravljali, a drugega, kot groženj s strani nekaterih šerp, nismo bili deležni. Zato bi lahko rekel le, da sem razočaran nad pristopom ljudi, ki takšne podvige jemljejo le kot priložnost za zaslužek. Kakorkoli, vse skupaj je sedaj le še spomin, ki bo s časom izgubil slab priokus, ostale pa bodo le lepe podobe.

Sicer upam, da vas je končno srečala pamet, pa vendar moram: boste poskusili še tretjič?

O tretjem poskusu zaenkrat še nisem razmišljal. Če me vendarle sreča pamet, pa bo moj načrt vsekakor drugačen kot do sedaj.

Kaj žene človeka, da si zastavi tak cilj? Je to ljubezen do gora, ki sčasoma preraste v obsesijo? Adrenalinska odvisnost? Dokazovanje?

Ljudje se razlikujemo. Majhna je verjetnost, da bomo v življenju srečali človeka, ki mu teknejo kosmati pajki ali da uživa v hoji po žebljih. Večini se zdijo njihova dejanja čudaška. Podobno je s plezanjem, hitro vožnjo, menjavanjem partnerjev, homoseksualnostjo. Vsak počne oziroma želi početi tisto, kar ga zadovoljuje.

Odgovor na vprašanje, zakaj počnemo takšne stvari, je povsem preprost. Gre za vprašanje evolucije. Najbrž zato, da smo všeč nekomu drugemu ali da nanj naredimo vtis. Mislim, da vse življenje stremimo za tem, čeprav dejanja opravičujemo na najbolj absurdne in filozofske načine, ki so osnova rojstvu tisočim alternativnim pristopom do življenja in zdravja.

Kako se sploh lotiš takšnega podviga? Verjetno se ne moreš kar usesti na prvo letalo, pa kar bo, bo? 

Alpinizem je način življenja in ni šport ali počitniška dejavnost. Tudi ljudje, ki živijo na tak način, potrebujejo kar nekaj časa, da se na odpravo pripravijo in jo med drugim stlačijo v časovnico svojega življenja. A navsezadnje se vedno usedem na letalo in si rečem:” Kar bo, pa bo.”

Koliko časa, kako in kje se pripravljate na odpravo?

Treningi in z njimi povezano trpljenje mi niso tuji. V gimnazijskih letih sem bil član kolesarske mladinske državne reprezentance in kolesarjenje mi še danes predstavlja glavni trening za pridobivanje splošne telesne pripravljenosti. Tudi starejša hčerka, ki sicer obiskuje zadnji letnik gimnazije, je že drugič osvojila naslov državne prvakinje, tako da se velikokrat skupaj poženeva v klanec.

Par mesecev pred odpravo nekoliko pojačam obseg gibanja. Poleti prekolesarim približno 10.000 višinskih metrov na teden. Moj standardni vikend krog je Mangart-Vršič ali Sella Nevea-Rezija-Passo Carnizza-Vršič, med tednom pa Pokljuka-Sorica-Dražgoše. Pozimi največ višincev naredim s turnimi smučmi proti Kredarici, Kanjavcu, Draškemu vrhu, Križu in Razorju. Včasih se lotim plezanja po slapovih v Tamarju, pod Prisojnikom, a je časovno usklajevanje težje, saj potrebujem soplezalca. Vso pripravo torej naredim “doma”, saj živim v prelepi Gorenjski.

Kak je strošek takšnega »paketa«?

Težko bi govorili o paketu. Vnaprej je sicer potrebno plačati dovoljenje za plezanje in osnovno oskrbo v baznem taboru. Dodatni stroški so odvisni od razpoloženja šerp in nosačev, ki v slabih razmerah ponavadi pričnejo s stavko. Cena odprave na Everest in K2, ki spadata med najdražje vrhove, je okoli 40.000 €.

Kaj pa časovnica odprave? Koliko časa ste bili z doma?

Odprave na osemtisočake imajo standardni časovni okvir, okoli 2 meseca. 4-5 dni zapravim na mednarodnih letih, okoli 10 dni za dostop do baze in polovico manj za povratek v civilizacijo. Ostalo je namenjeno aklimatizaciji. Za vzpon na Everest s severne strani smo recimo odgarali kar 34.000 višinskih metrov aklimatizacije, vse nad 5.000 m, kolikor je nadmorska višina baze. Končni vzpon in spust trajata okoli 5 dni.

Lahko opišete en povprečen dan na »terenu«? 

Spanje ponavadi ni najboljši del noči, saj nabiranje višine pomeni nespečnost, glavobole in tudi drisko. Zajtrk je okoli 6h, nato pospravimo šotore in pomagamo nosačem naložiti tovore. Hoditi pričnemo okoli 9h, odvisno od vremena, zdravstvenih problemov v ekipi in predvidene razdalje tisti dan. Pozimi gazimo pot nosačem, ki imajo že brez snega dovolj težav. Približno 10 ljudi ima nalogo utreti globoko gaz po Baltoru, najbolj samotnem ledeniku na svetu.

Odmor za malico imamo sredi dneva. Kadar ne sneži in ni vetra, slečemo težke obleke in rokavice. Nadaljujemo do teme v soju čelnih svetilk, postavimo šotore, nekaj malega pojemo in se zavlečemo v debele spalke. Le-te zaradi vlage vsak dan pridobivajo na teži in če bi pot trajala še malo dlje, bi najbrž vsi za večno ostali tam nekje.

Dnevi v bazi, ko ni aklimatizacijskih vzponov, minejo precej bolj mirno in skoraj preveč sproščeno. Vsak ima na razpolago svoj šotor, vstajamo kasneje, zajtrkujemo zelo dolgo, vmes vržemo partijo kart, pišemo dnevnike, govorimo o vremenu, gori, poškodbah, ljudeh, ki nas čakajo doma, skrbeh, ki jih imamo, željah ki gorijo v nas in o strahovih, ki se priplazijo v neprespanih nočeh. Kosilo je ponavadi okoli 14h.

Kako se soočate z izgubo sopotnikov? So čustva takrat izklopljena? 

Vedno je težko izgubiti človeka, ki ga poznamo, kaj šele človeka, ki ga poznamo dobro in smo z njim preživeli lepe in težke stvari. Ko na nekdo na gori umre, še posebej kdo od ”bližnjih“, občutim neko vrsto žalosti in pomanjkanja. In se seveda vprašam, zakaj sploh počnem, kar počnem. Zavem se, da se lahko že jutri tudi meni pretrga vrv, mi zamrznejo prsti, mi zmanjka moči in da bo lahko tako hudo, da si najbrž življenja sploh ne bom želel več.

A alpinizem je egoizem in vsakič, ko nekdo odide, se zavedam tudi, da sem sam še vedno živ. Ostati živ, ko drugi umrejo, v bistvu pomeni razlog za veselje. Sicer grenko, a nekoč se tako ali drugače najbrž spet srečamo. Olajševalna okoliščina je to, da časa in kisika za čustvovanje na gor ni. Gora namreč ne dopušča napak, vsaj ne osemtisočak. Časa za razglabljanje o vzrokih napak, žalosti in nemoči je dovolj v dolini, ko je na voljo tudi pivo in toplo sonce in se lahko spominjam tistih, ki jih ne morem več poklicati za naslednjo pot.

Ste se kdaj tudi sami že “poslovili”? Koliko razmišljate o morebitni smrti pred in med potjo?

Že nekajkrat mi je uspelo narediti neumnost, ki bi bila brez angelov, za katere sem prepričan, da mi še vedno odpuščajo napake, zame gotovo usodna. Zanimivo pa je, da tudi v teh trenutkih nikoli nisem pomislil, da lahko dejansko odidem. Kot bi bil varovan s svojo lastno neumno nedojemljivostjo resnosti trenutka. Mislim celo, da resnosti takih trenutkov nihče ne more v celoti dojeti. Dojemanje le-teh verjetno pomeni da smo praktično že mrtvi.

Ko kasneje govorimo o takih trenutkih, ki bi jih lahko opisoval ure in ure, se največkrat zatekamo k lastni domišljiji. Ta deluje močneje, bolj kot smo oddaljeni od dotičnega trenutka. Iz udobnega domačega naslonjala, ko z nežnim udarjanjem po tipkovnici kreiramo všečnost zapisa o takih trenutkih, smo zelo oddaljeni o dejanskega doživljanja le teh.

Kdo se odloči, da je konec? Da ne greste več naprej? 

Odpravo prekine vodja odprave, če oceni, da bi bila zaradi vremenskih, zdravstvenih, političnih ali finančnih razlogov lahko ogrožena življenja. Vsak posameznik prav tako lahko prekine lastno sodelovanje v odpravi, če pogodbeno ni vezan na delovanje celotne odprave, ko na primer zdravnik ali novinar.

Na K2 ste sicer že stali julija 2018. Kakšni so bili občutki takrat?

Za menoj sta dve zimski odpravi. Na zadnji sem dosegel višino skoraj osem tisoč metrov, kar je (če izključimo lanski domnevni uspeh skupine šerp), rekordna zimska višina na tej gori za preživelega alpinista. Poleti 2018 sem stal na vrhu K2 skupaj z Alijem, ki je zadnjo zimsko odpravo izgubil življenje.

Z dojemanjem trenutka, ko človek stopi na vrh gore, ki mu je vzela leta priprav in goro denarja, je približno tako kot z dojemanjem pobega iz krempljev smrti, ki sem ga opisoval zgoraj. Vrh smo dosegli v ”toplem” sončnem vremenu, v brezvetrju, pri -28 °C. Posnel sem nekaj minut dolg film, kar je za to goro redkost, gotovo pa je edini v Sloveniji. Seveda sem bil vesel, a časa za proslavljanje na vrhu ni bilo, saj hipoksija možganom ni všeč. Poleg tega sem bil šele na pol poti. Druga polovica oziroma povratek vzame največ življenj in sprehod po Baltoru, kjer so ledeniški potočki tekli v smeri proti domu, kjer že tako dolgo nisem bil, je bil še daleč.

Občutki in njihova interpretacija se zbudijo šele po nekaj dneh v bazi, ko se telo počasi vrača k življenju, ko s konicami prstov ponovno začutm dotik tipkovnice, ko v pljučih ni več odvečne tekočine in ko rahel možganski edem splahni. Vsakič, ko opisujem te občutke, so nekoliko drugačni. Morda bolj dovršeni, morda pa le bolj všečni bralcu, ki si želi slišati nekaj nadnaravnega, česar sam najbrž ne bo nikoli doživel.

Poleg K2 ste osvojili tudi najvišjo goro sveta. Za laike, na kratko, kakšna je razlika?

Everest predstavlja najboljši uvod v osvajanje osemtisočakov. Je tehnično nezahtevna gora in mnogo lažje dostopna kot K2. Skoraj v vsakem trenutku vzpona se lahko vrneš v bazo, ki je ves čas dostopna s helikopterji. Pomoč je skoraj vedno pri roki, saj se alpinist na gori nikoli ne znajde popolnoma sam. Everest ponuja varno soočanje z rastočo nadmorsko višino in lahek umik iz krizne situacije. Uporaba vrvi na je zaželena, ni pa nujna. Baza na južni strani Everesta nudi mnogo oblik sprostitve in druženja, saj tam naenkrat lahko domuje nekaj sto ljudi, kar vsekakor ne velja za ostale baze pod osemtisočaki.

K2 je najtežji osemtisočak na svetu zaradi svoje odročnosti, tehnične zahtevnosti in vremenskih razmer. Na Everestu vsako leto stoji na vrhu dvakrat toliko ljudi, kot jih je na K2 v vsej zgodovini plezanja. Smrtnost na Everestu je 0,5 % na K2 pa 27 %. Povprečni naklon pri vzponu na K2 je skoraj 70 stopinj. Spust z gore je možen le s pomočjo vrvi (spuščanje s pomočjo osmice). Helikopterskega reševanja, razen iz baze, ni. V Tibetu niso mogoči helikopterski leti (podobno sicer velja za severno steno Everesta), kar pomeni, da je alpinist prepuščen samemu sebi, dokler ne doseže baze.

Kateri je bil za vas osebno največji gorski dosežek in zakaj?

Moj prvi vzpon na Triglav. ”Plezal“ sem s svojo mamo in mlajšo sestro. Star sem bil sedem let in ves čas me je na smrt skrbelo, da se jima ne bi zgodilo kaj hudega. Nikdar več nisem bil več tako obremenjen z varnostjo soplezalca.

Ker sva ravno na popotniškem blogu, vi pa ste prepotovali že skorajda ves svet, zaključiva z malo bolj zemeljskimi vprašanji:

• Prvo resnejše potovanje, ki ste si ga privoščili s svojim denarjem: Skandinavija
• Tri najljubše destinacije: Kenija oziroma vsa podsaharska Afrika in Masai Mara, kjer lahko vidimo rezultate evolucije od blizu. Galapagos, kjer je eden največjih genijev na svetu prišel do briljantne ideje, da se »lepo« resnično lahko razvije in ni le plod domišlije oziroma božjih skrivnosti. Madagaskar, kjer tudi človeška revščina in nečlovečnost ne more zasenčiti lepote najlepših plaž na svetu.
• Kraj izven Slovenije, ki ste ga obiskali največkrat: Nuerenberg, Nemčija, kjer sem se izobraževal na kliniki prof. Langa, enega od pionirjev dentalne implantologije, kasneje pa sem tudi sam postal inštruktor.
• Naslednje daljše potovanje: Upam, da odprava v Himalajo.
• Najbolj precenjena destinacija: Mont Vinson, Antarktika.

Jutri greste v pokoj in imate neomejeno denarja. Kam in za koliko časa?

Ne vem. In to je najlepše.