Adijo, ponos: SOS Vrtača

*by Aleš*

Ob spremljavi močnega vetra, enakomernega zvoka vojaškega helikopterja in delcih padajočega kamenja, k sebi držim nahrbtnik in gledam Ando, ki je nekaj metrov stran zvita v klobčič, čakajoč na rešitev. Med tem, ko občasno pogledujem navzgor, od koder se po reševalni vrvi spušča gorski reševalec, v meni vre tisoč in eno vprašanje. Danes, slab mesec kasneje, sem se odločil, da dogodek podoživim v zapisu in ga delim z vami. Delno zato, ker želim pri sebi skleniti mir, delno pa zato, da morda še komu odprem oči in ga odvrnem od poskusa, da bi se znašel v podobni situaciji. Situaciji, ki bi se prav lahko končala tragično. In nenazadnje, tudi v zahvalo reševalni ekipi in GRS Tržič.

Petek, avgust 2021, zvonjenje budilke ob 6.00. Hitro pojeva zajtrk, se oblečeva in skočiva v avto. Do Ljubelja je slabih 20 minut vožnje. Na parkirišču so zgolj štirje avtomobili. Počasi se začne svitati in prve korake proti Zelenici narediva v že precej svetlo jutro. Na vzporedni poti opazim planinca, ki gre v isti smeri. Razen pozdrava, drugih besed ne spregovorimo in nadaljujemo vsak po svoji poti. V 40 minutah prideva do koče na Zelenici, pozdraviva znanko s kužkom in nadaljujeva pot. Ustaviva se na bivšem smučišču, kjer se prvič odpre pogled na Vrtačo, kamor sva namenjena. Požirek vode, nekaj fotografij in spet naju ujame planinec z Ljubelja. Tokrat izmenjamo par besed. Pove nama, da gre plezat v pogorje med Vrtačo in Stolom, in na Andino vprašanje, ali gre za zahteven podvig, odvrne: »Ne, če ste Janja Garmbret«.

Ko precenim, da dobro pozna te konce, ga vprašam, ali je do Vrtače mogoče priti tudi po vzhodni strani. Pot, ki poteka po melišču in je dobro vidna z različnih vrhov, sem si namreč že nekajkrat ogledoval, a nisem vedel, kje se razcepi. Takoj mi pritrdi in poda navodila: »Od odcepa prideta do konca grmičevja, pri balvanu desno in nato zavijeta levo. Pot ni označena, je pa shojena in se jo da opaziti. Potem bosta prišla do odseka, kjer se vama bo zdelo, kot da je konec sveta, a brez skrbi, tam samo malo splezata naokoli in bosta že na poti po grebenu.« Ponovim njegove besede in ga vprašam, ali je po njegovem mnenju pot primerna za naju, ki sva sicer kar resna planinca, nisva pa alpinista. Pritrdi in skupaj gremo do bližnjega razcepa, kjer si zaželimo srečno pot in se razidemo.

V daljavi opazim gorsko kozo, ki naju previdno opazuje. Tišina je tako globoka, da čutiš oboje, sproščenost in napetost, hkrati pa slišiš tudi vsak korak gorske koze po melišču. Naenkrat srečava planinca, ki se že spušča v dolino. Poznam ga, možakar je iz sosednje vasi. Pozdraviva se, pravi, da se vrača z Zelenjaka in vprašam ga po poti na Vrtačo. Pove podobno kot njegov predhodnik in doda: »Povsod ob poti so kamniti možici, ki vama bodo kazali pot«. Ponudi se, da gre z nama do bližnjega odcepa, kjer nama bo pokazal pot navzgor. Prepričan, da ne morem zgrešiti, se mu zahvalim in se poslovimo.

Že po slabi minuti se nama odpre prelepa dolina in vrhovi, obsijani s soncem. V daljavi zagledam balvan, od tam gre pot desno, naprej pa se vidi tudi razcep. To je to, vse jasno. Grmičevja kmalu ni več in nadaljujeva po melišču, ki se zdi edina logična in dobro vidna steza. Takrat sva že na napačni poti, a se tega žal ne zavedava. Po slabih 10 minutah hoje čez melišče, prideva do roba, kjer se steza konča. Pred nama je prepad, ki gleda proti Avstriji, desno je skalnata gora (kasneje sva ugotovila, da je to Zelenjak), malce levo pa pobočje Vrtače. Stojiva na t. i. ipsilonu, za katerega je prvi planinec rekel, naj se mu izogneva, a sva še vedno prepričana, da sva na pravi poti. Na hitro oceniva situacijo: »Nikjer ni bilo nobenega možica. Ampak prvi nama je rekel, da se nama bo zdelo, kot da je konec sveta in morava samo malce preplezati, da prideva nazaj na pot.«

Samozavestno stopim v strmo in neshojeno melišče, ki vodi navzgor proti Vrtači. Skoraj ne morem narediti koraka, brez da bi sprožil kakšno kamenje. K sreči je kotanja pod nama dobro vidna in spodaj ni žive duše. Nadaljujeva izmenjaje eden po eden in se umikava vsak v svojo stran, da ne bi poškodovala drug drugega. Po melišču navzgor narediva še kakšnih 20 višinskih metrov in končno prideva pod skalo, ostro kot britev. Desno od nje je prepad in severna stena Vrtače. Anda prisopiha za mano in reče: »Ni šanse, da grem nazaj dol po tem sranju.«

Jaz, bedak, (sicer planinski vodnik z diplomo izpred skoraj 40 let) upoštevam njeno pripombo in gledam v steno pred nama. Kakšnih 25, 30 metrov je visoka. Vsi znaki počasi kažejo na to, da sva se morda izgubila, a še vedno ne prevzamem pobude, da naju vrnem v dolino. Po glavi mi rojijo klasične misli tistih, ki so se že kdaj izgubili: samo še tole skalo preplezava, pa bova na pravi poti. Anda, kot bi brala moje misli, s tresočim glasom doda: »Saj je rekel, da samo malce preplezava in da ni nič strašnega«.

Usmerim jo v žleb, za katerega se zdi, da je bolj varen in ponuja več oprimkov. Skala je ostra in krušljiva, a nekako ji uspe preplezati prvi raztežaj, nato ji sledim še jaz. Anda od zgoraj z vedno bolj tresočim glasom opozarja, da razsvetljenja še ni na vidiku. Nasprotno, na koncu žleba naju čaka gladka stena, ki ne ponuja nobenega pametnega oprimka. Vsaj ne za naju, ki nisva ravno plezalca in poleg tega, razen dobrih čevljev, brez zaščitne opreme. Levo in desno ni prehoda. Sledi še ena v seriji napačnih odločitev: preplezajva še to, potem bo vse skupaj lažje. Pogled navzdol je sicer vrtoglav (ob morebitnem padcu bi bila velika verjetnost, da bi zgrmela v prepad), a ko gledam nazaj, je bila to še zadnja možnost, da se obrneva in sestopiva. V tistem trenutku se nama je zdelo, da sva tik pod vrhom in da bo šlo vseeno lažje navzgor.

Anda globoko vdihne in poskuša narediti prvi korak po gladki steni. Pri tem potrebuje oporo, zato stopi na mojo roko in se dvigne. Počasi in previdno napreduje. Ob pogledu nanjo opazim, da je večkrat na preizkusu njena mirnost, vmes tudi zastoka. Poskušam jo umiriti in ji govorim, naj preveri, ali so oprimki varni, preden se zanese na njih. Medtem, ko je bilo spodaj v žlebu vse skupaj zelo krušljivo in je vsak tretji oprimek ostal v roki, je ta stena nekaj čisto drugega – trdna, a gladka. Prvič se ustrašim, da bi Anda lahko zdrsnila in premišljujem, kaj storiti. Namesto pametne ideje mi po glavi rojijo vsi »zakaji« in signali, ki sem jih spregledal. Ko čakam na Ando, da pripleza do naslednje postaje, v Google Maps vtipkam Vrtača in ta pokaže, da sva 160 m do vrha. Tako blizu, a tako daleč.

Anda pripleza do varne police za počitek, glas in telo se ji treseta. Poskušam stopiti v steno, a ne gre. Tam, kjer sem njej pomagal navzgor, ni nikogar, ki bi pomagal meni. Po nekaj poskusih mi uspe in počasi priplezam do Ande. Sosednji Zelenjak (2024 m) je že kar precej pod nama. Medtem se je Anda že lotila naslednjega, tretjega raztežaja, ki daje upanje, da je zadnji. Kmalu zaslišim njen klic na pomoč. V paniki je naredila nekaj napačnih korakov, zato splezam do nje in ji pomagam nazaj na izhodišče. Plezanje je v nadaljevanju manj zahtevno, zato se odločiva, da grem tokrat naprej jaz. Edina težava je, da je stena spet zelo krušljiva, zato napredujeva čakajoč drug na drugega.

Na vrhu tretjega raztežaja se zavem, v kakšni situaciji sva. Od spodaj slišim Ando, z upajočim glasom: »Je to to? Si na vrhu?«. Mirno ji odgovorim: »Tukaj bova malo počivala.« Sedaj je tudi njej jasno, da nisva tam, kjer bi želela biti. Pod nama je prepad proti dolini, navzgor skoraj vertikala. Ko pride do mene, se Anda vse bolj trese in v joku reče: »Ne grem nikamor več.« Namenim ji nekaj mirnih besed in si vzamem minuto za ogled in razmislek. Vidim 2 možna prehoda, a čeprav stena izgleda lažja kot vse, kar sva že preplezala, je povsem odprta in brez grape, ki bi vsaj psihološko ponujala občutek varnosti. Anda se še vedno trese in ker tudi sam nisem ravno siguren v svoje plezalne sposobnosti, vzamem v roke telefon. Klinc pa ponos, če si mrtev. Ko sedaj gledam nazaj, je bila to prva prava odločitev v seriji napačnih.

Na srečo imam nekaj prijateljev, gorskih reševalcev. Martin ni dosegljiv, zato pokličem Blaža, ki se mi takoj oglasi. Razložim mu situacijo, mu dokaj natančno opišem najino lokacijo in višino (2077 m) in ga vprašam, kaj priporoča. Ko mu zagotovim, da po moji oceni ne moreva varno sestopiti, z mirnim glasom izkušenega reševalca pove: »Dobro si naredil, da si me poklical. Bom sporočil na 112, naj pošljejo helikopter. Postavita se na varno, se spočijta in počakajta na moj klic.«

Do sedaj sem Blaža poznal le kot prijatelja »s košarkarskega igrišča«, a v tem trenutku je popolnoma drug človek. Njegov glas mi je dal občutek, da klic na pomoč ne pomeni sramu, uspelo pa mu je pomiriti tudi Ando, ki ga je poslušala prek zvočnika. Čez nekaj minut nama sporoči, da bo helikopter pri nama v roku 15 minut in mi naroči, naj roke strnem v (kako ironično) ipsilon, da naju bo posadka lažje opazila.  Nato zavlada pomirjujoča tišina. Zavem se, da imava z relativno varnega mesta, obsijana s soncem, v skoraj popolnem brezvetrju, prelep razgled na sosednje gore, Avstrijo in dolino. Razen občutka sramu sem popolnoma miren in v meni se prebudi lakota. Posežem po sendviču, ki sem ga šparal za vrh Vrtače.

Ob začudenem pogledu Ande, češ, kako sem lahko v takem trenutku lačen, ravno končujem zadnji ugriz, ko v daljavi zagledam helikopter. Vstanem in dvignem roke v Y (mednarodni znak za »potrebujem pomoč«), kot mi je naročil Blaž. Helikopter počasi zaokroži mimo naju in izgine za Vrtačo. Čez nekaj minut se spet pojavi in ustavi nad nama. Zavarujeva nahrbtnika, da ju ne odnese veter in čakava na reševalca. En kamenček prileti v Ando, a nič hujšega. V slabi minuti se proti nama spusti gorski reševalec. V očeh mu je videti, da ocenjuje, v kakšnem fizičnem in psihičnem stanju sva. Ko preceni, da je vse v redu, stopi k Andi, ji nameni nekaj pomirjajočih besed in namesti opremo za dvig, nato sem na vrsti še jaz. V vetru in ropotu slišim, kako ga Anda s šklepetajočimi zobmi glasom vpraša, koliko časa bo trajal dvig. »30 sekund«, odvrne, in že sta v zraku.

Naslednji sem na vrsti jaz. Oklenem se ga okoli hrbta in naenkrat bingljava v zraku, dvigajoč se z jekleno vrvjo. Pogled proti steni, ki je nisva uspela preplezati do konca, je res veličasten. Vse skupaj poteka hitro, v helikopterju me reševalec odpne in posadi na sedež ob Andi. Primem jo za roko in ko čakava na reševalca, ki se je vrnil še po nahrbtnika, ne spregovoriva niti besede. Spoštljivo tiho sva vse do pristanka. Ona zaradi adrenalina, jaz zaradi občutka sramu in neštetih vprašanj. Kako sem lahko tako napačno ocenil položaj? Kako se lahko kaj takega zgodi meni, ki vedno vse naredim sam in nikoli ne prosim za pomoč? Ne zanima in ne skrbi me mnenje drugih, razočaral sem sebe. In ni je hujše obsodbe, kot samoobsodba.

Na zelenici v Bistrici pri Tržiču naju čaka Blaž. Zahvaliva se reševalni ekipi in skočiva ven. Po vzletu helikopterja se Anda uleže v travo, da vse 4 od sebe in zakriči. Pustim jo kakšno minuto, nato ji pomagam vstati in jo močno objamem.

O dogodku sva se pogovarjala samo še ta dan, nato pa sva ga vsak v sebi nekako potlačila. Anda verjetno zato, ker ni želela podoživljati strahu, jaz pa sem v sebi tiho premleval vprašanja in vse napačne odločitve. Danes sramu ni več, ostaja le jeza, da nisem pobrskal po spominu, ko sem kot še rdečelični vodnik znal vsa navodila za reševanje, predvsem pa preprečevanje neumnosti, na pamet.

Svoje pisanje zaključujem s tem, kar sem deloma nakazal že v uvodu – z navodili, ki bodo morda še komu v podobni situaciji rešila življenje:

  1. Pot vedno preuči doma. Na hribi.net so kar nazorni in verodostojni opisi.
  2. Če imaš dvome glede prave poti, se obrni nazaj. Gora te bo počakala. Tudi midva sva bila že čez 2 dni spet na najini priljubljeni Vrtači, tokrat seveda po preverjeni planinski poti.
  3. Preden plezaš v steno, se vprašaj, ali boš lahko splezal tudi nazaj.
  4. Če se nekdo ponudi, da ti pokaže pot, ne odkloni ponudbe.
  5. Če se znajdeš v situaciji, ko nisi prepričan v svoje zmožnosti, naj ti ne bo nerodno poklicati pomoči. Bolje, da te rešijo nepoškodovanega, kot razbitega ali mrtvega.
  6. Za vse začetnike je Anda pred časom spisala nekaj hitrih navodil, kako se lotiti pohodništva, kje kupiti osnovno opremo in koliko stane.

Obenem bi se s tem zapisom rad zahvalil celotni reševalni ekipi, še posebej pa tistim iz GRS-ja, ki vse skupaj počnejo brezplačno in tvegajo svojo glavo zaradi naših neumnosti. Še najmanj, kar lahko narediva v zahvalo, je, da jim nameniva del dohodnine.

Fotografija: čez 2 dni na vrhu

 

You may also like

Leave a Reply

Your email address will not be published.