Tokrat ne bom pisala o rdečih, belih in črnih. Ne bom pisala o barvah mavrice, ki slovensko javnost delijo na tiste, ki se smejo poročiti, in tiste, zaradi katerih bojda otroci iz vrtca prijokajo domov, ker nočejo spremeniti spola. Niti ne bom pisala o barvah jeseni, ki bo iz Slovenije odplaknila množice turistov in nam spet pustila svobodno dihati zrak okoli blejskega jezera. Pisala bom o barvah, ki naj bi združevale Slovence in našo državo predstavljale svetovni javnosti. Pisala bom o barvah dresov slovenskih športnikov in reprezentanc. In če vas na tem mestu vprašam, katere so nacionalne barve Slovenije, koliko odgovorov bom dobila?

Barve dresov slovenskih športnikov

V dneh, ko naši športniki nacionalne barve Slovenije zastopajo na štirih zelo pomembnih tekmovanjih (EP v košarki, EP v odbojki, SP v judu in kvalifikacijah za SP v nogometu), je dotično vprašanje še posebej na udaru. Povod za nastanek tega zapisa je bil članek v Dnevniku, čeprav k razgaljanju problematike redno pozivamo na družbenih omrežjih. Tam si je večina med nami enotna: Zunanja podoba slovenskih športnih reprezentanc bi morala biti enotna in pika.

Dnevnikova novinarja sta se omenjene problematike lotila korektno, a za moj okus malce preveč medlo za kak večji preobrat na tem področju. V članku sta lepo predstavila neenotnost barv naših državnih reprezentanc, s pojasnilom, da se »posamezne športne zveze ne držijo priporočil olimpijskega komiteja, ki je za nacionalne barve z natančno določenimi odtenki izbral modro, belo in zeleno«. Predstavljena so tudi mnenja nekaterih strokovnjakov, ki so si večinoma enotni, da na tem področju nekaj ne štima. Predsednik OK Slovenije, Bogdan Gabrovec, je v članku zelo direkten: »Športni funkcionarji morajo prepoznati, da gre v tem primeru tudi za odnos do države. Ne pričakujem, da se bodo velike panožne zveze zlahka odločile za nacionalne barve, saj imam občutek, da se ne pustijo voditi drugim.« In to je zelo narobe.

Kako so te stvari sploh urejene?

Že površen pogled na košarkarski parket in nogometno igrišče daje vtis, da imajo modni oblikovalci pri izbiri barv za posamezne reprezentance popolno svobodo. Resnica je sicer nekje vmes. Nov zakon o športu namreč vsebuje člen o tem, kakšna morajo biti oblačila slovenskih športnikov.

A člen je tako ohlapen, da imajo zveze povsem proste roke pri izbiri odtenkov barv. Celo do te mere, da je košarkarska zveza iz predpisanih barv izločila zeleno, odbojkarska reprezentanca je svojo zadnjo tekmo odigrala v strupenem odtenku absinta, nogometaši pa so proti Slovakom klonili v 50ih odtenkih zelene. Ker, če so pravila ohlapna, zakaj si jih ne bi razlagal vsak po svoje? Kako slovensko, mar ne?

Foto: NZS (m24.si)

Pravih navijačev to ne bi smelo motiti. Ja, pajade!

Kdo je torej tu nor? Očitno le gledalci, tudi tisti, ki jim šport pomeni manj kot zadnji par nogavic na razprodaji. Še najbolj pa tisti, ki so praktično čez noč sprejeli in posvojili svetlozeleno barvo, v kateri zdaj pridno navijajo na tribunah. Tudi, če v reprezentančnih dresih ni najti “z” od zelene.

Če si že posamezni športni funkcionarji jemljejo pravico, da slabo napisan zakon interpretirajo v stilu najlepšega petelina na vasi, pa bi lahko imele zveze trohico spoštovanja vsaj do navijačev. Ker ne glede na pomembnost, kakovost ali vrsto športa praktično ne mine tekma, da se jim športniki ne bi zahvalili. Tudi kakšen poraz so jim že posredno pripisali, češ, da so imeli nasprotniki zaradi domačega in »glasnejšega« terena očitno prednost. Če nam igralci in trenerji pripisujejo takšno moč, si mar ne zaslužimo, da bi nas spoštovali tudi tisti, ki jih nenazadnje sami tudi plačujemo?

Po zgled k južnim sosedom

Hrvaška šahovnica je učbeniški primer, kako se gradi enotnost in prepoznavnost nekega naroda. Ali je šlo pri izbiri njihovega znaka za srečo ali strateško premišljeno potezo, sploh ni pomembno. Pomembno je, da so si drznili izstopiti iz povprečja in šahovnico vzeli za svojo. Ne mine tekma, proslava, obletnica ali koncert, kjer je ne bi ponosno razkazovali. Pa naj bodo to zastave na balkonih, čepice in šali navijačev, brisače in celo kakšne bikinke na plažah.

Bomo kdaj dočakali bikinke s slovensko zastavo?

In kdaj bo prišel dan, ko bo Slovenka želela nositi bikinke s slovensko zastavo? Takrat, ko bomo dovolj pogumni, da si priznamo začetno napako in se odločili za novo podobo, na katero bomo ponosni.

Dosedanjih debat v zvezi s tem nisem spremljala, razmišljam s preprosto kmečko logiko. Verjamem, da bi menjava zastave pomenila veliko investicijo, vendar sem prepričana, da bi bi se na dolgi rok obrestovala. Sama na to ne gledam kot strošek, ampak na nekaj, kar je potrebno narediti, če želimo iz Slovenije zgraditi blagovno znamko, ki jo bo poznal ves svet. Ljudje smo pač vizualna bitja.

Če že imamo to nesrečo, da nas zaradi imena zamenjujejo s Slovaško (ali celo Slovanijo, kakor nam velikokrat rečejo na drugi strani Atlantika), ali moramo res vztrajati še na enakih barvah, ki nas vse skupaj mečejo v isti koš? Prav to je bil tudi ključni argument olimpijskega komiteja, ko je zaradi »prevelike podobnosti s konkurenco« za nacionalne športne barve raje izbral belo, modro in zeleno.

Keep calm and “feel sLOVEnia”

Osebno se mi zdi slogan I feel sLOVEnia, ki smo se ga na začetku nekoliko sramežljivo otepali, zelo posrečen in dobra iztočnica za prenovo celostne podobe Slovenije. Tudi znaka v obliki srca se ne bi branila. Kaj pa je lepšega kot deliti, sprejemati in predstavljati ljubezen?

Ampak pustimo zdaj barve, želje in okuse ob strani. Dejstvo je, da je Slovenija majhna in zato potrebuje veliko energije in izjemnih dosežkov, da bi postala prepoznavna v svetu. Slednjih nam res ne manjka. Naši športniki so s svojimi fantastičnimi rezultati odlična priložnost, da bi, odeti v enotno podobo, predstavljali barve naše države.

In čas je, da si po 26-ih letih priznamo, da smo usekali mimo. Čas je, da sprejmemo zakon, ki ne bo dopuščal nobenih dvomov in napačnih interpretacij. Čas je, da razpišemo natečaj za novo celostno podobo naše države. Svežo in drzno. Takšno, o kateri se bo govorilo. Takšno, ki jo bomo Slovenke z veseljem nosile na bikinkah.

Članek je bil v nekoliko prirejeni obliki objavljen tudi na portalu Metina lista.