Po tem, ko sem v prvem delu podrobneje opisala, kako se lotiti načrtovanja in koliko stane potovanje od San Francisca do Las Vegasa, je na vrsti še končna izvedba. V nadaljevanju bom opisala, kakšen je bil najin dejanski program, kaj nama je bilo najbolj všeč in kaj bi spremenila, če bi se ga lotila še enkrat.

SAN FRANCISCO

Let iz Istanbula do San Francisca je dolg skoraj 13 ur, a sva se ravno toliko naspala, da sva imela energijo za popoldanski sprehod v okolici hotela. Območje Civic Centra krasi čudovita vladna stavba City Hall z zelenim parkom, lokali, muzeji, opero in drugimi zanimivimi arhitekturnimi stvaritvami v neposredni bližini. Le nekaj ulic stran pa je slika popolnoma drugačna. Na pločnikih ležijo brezdomci, na tleh so posejane številne igle in narkomani nimajo prav nobenega zadržka, da jih uporabijo dobesedno pred tabo.

San Francisco sva si ogledala že pred 10 leti in tokrat naju je situacija res neprijetno presenetila. Sprehod sva zato dokaj hitro zaključila in se odpravila na Twin Peaks – razgledni hribček, do katerega se lahko pripelješ, ali pa sprehodiš z različnih izhodišč. Vreme naju je, pričakovano, prikrajšalo za kakšno bolj Instagramabilno sliko, saj je obala Frisca precej hladna in vetrovna, a razgled je bil vseeno lep. Sicer lahko največ znamenitosti v najkrajšem času vidite s turističnim avtobusom, ki ustavlja na najbolj popularnih točkah. Obiskati je vredno tudi zloglasni zapor Alcatraz, kjer te s pomočjo slušalk vodijo skozi njegovo zgodovino.

POINT REYES SEASHORE

Naslednje jutro sva se peljala čez znameniti Golden Gate, saj je bil na sporedu ogled obale in parkov na drugi strani mostu. Na obeh straneh so lepo urejena razgledna območja ter dovolj prostora za fotografijo in brezplačno parkiranje. Kljub meglenemu jutru sva ujela nekaj sončnih žarkov in se nato odpravila še na sprehod do obalnega zaliva Pirates cove.

Čudovita razgledna pot je bila ravno prav razgibana, da naju oblačno vreme ni ohladilo, a se je sprehod tako zavlekel, da sva opustila druge načrte in se že po kosilu odločila za odhod proti Sacramentu. Če bi nama čas dopuščal, bi šla še do rta Point Reyes, ki je znan po svetilniku in lepih razgledih, a nenazadnje je bilo tudi vreme tako muhasto, da nama ni bilo preveč žal.

NAKUPOVANJE V SACRAMENTU

Nedeljo sva izkoristila za prvi shopping v Simon Premium Outlets, pozno popoldan pa sva se odpravila proti jezeru Tahoe, ki je bil najina prva “bucket list” destinacija. Na podlagi preteklih izkušenj sva vožnjo razporedila tako, da na cesti nisva bila dlje kot 2 uri. V South Lake Tahoe sva tako prispela pred mrakom in že prvi sprehod po mestecu je potrdil, da se nama obetajo čudoviti dnevi.

LAKE TAHOE

Okolica jezera Tahoe je tako lepa in pomirjujoča, da sva prvotno načrtovani 2 noči podaljšala na 3. K sreči oktobra ni bilo gneče, zato nisva imela težav dobiti sobe. South Lake Tahoe je sicer živahen počitniški resort, ki je poleti poln kopalcev in pohodnikov, pozimi pa se spremeni v prestižno smučarsko središče.

Prvi dan sva se zapeljala do jezera Emerald lake, ki zaradi majhnega otočka sredi zaliva spominja na Bled, popoldan pa sva se odpravila na drugo stran jezera Tahoe in skočila na razgledni hribček Cave Rock. Drugi dan sva lepo vreme izkoristila za vzpon na Mt. Tallac, ki je z 2.968 m.n.v. druga najvišja gora v okolici jezera Tahoe. Ojoj prejoj, kako lepi razgledi! Vsepovsod jezera, čudovite jesenske barve in raznorazne kamnine, ki jih pri nas nismo vajeni. Tretje sončno jutro sva se odpravila v zalivček Secret cove, kjer sva bila skoraj sama, nebo brez oblačka, voda pa smaragdna in kristalno čista. Kljub mrazu (voda je imela okoli 13°C), sem z veseljem zaplavala med velikimi okroglimi skalami. Nora izkušnja!

YOSEMITE NATIONAL PARK

Na pot sva se odpravila tik po kosilu, cilj pa je bil hotel v bližini mesteca El Portal, na JZ strani parka Yosemite. Vmes sva se ustavila še ob slanem jezeru Mono lake in ura mine, kot bi mignil. Za vožnjo čez prelaz Tioga, ki je bila sicer zelo razgledna, sva porabila skoraj 4 ure. Če sva prej dobro planirala kilometre, sva se tu kar precej uštela.

Cesta namreč pelje skozi celoten Yosemite in žal sva bila preveč zmatrana, da bi naredila še kak daljši postanek na vzhodnem delu parka. Če bi se odpravila na isto pot še enkrat, bi prespala tik pred vhodom »Tioga pass« in naslednje jutro zagotovo naredila vsaj en pohod – tako pa sva se peljala zgolj mimo. V parku Yosemite je sicer kar nekaj dragih prenočišč, lahko pa se odločite tudi za kampiranje, a so rezervacije večinoma potrebne vnaprej.

Naslednji dan sva želela izkoristiti za vse glavne razglede in ker je vreme spet sodelovalo, nama je načrt uspel v popolnosti. Najprej sva naredila pohod na Nevada falls in z dokaj hitrim tempom zgornji slap dosegla v slabih 2 urah. Preostanek dneva sva uživala v razgledih na graciozno plezalno steno El Capitan in znameniti vrh Half Dome, ki je bil zaradi pozne sezone že zaprt. Najlepši razgledi so sicer kar s parkirišča, ki se imenuje »Tunnel view« ter še malo višji »Glacier view«. Park je res velik in zlahka si predstavljam, da v njem preživiš 1 teden. Lahko pa ga prevoziš v enem dnevu in prav tako (čeprav s ceste) odkljukaš večino znamenitosti.

NAKUPOVANJE V FRESNU

Iz El Portala sva se odpravila proti Fresnu, ki je sicer precej veliko mesto, a midva sva postanek izkoristila predvsem za nakupovanje. Naslednje prenočišče namreč ni imelo zajtrka, večjih trgovin pa zemljevid na poti do parka Sequoia ni obetal. V Fresnu sva se kar lepo zamudila in do kmetije, kjer sva rezervirala hiško, sva prispela že skoraj v mraku. Lokacija je bila idealna, saj sva bila od vhoda v Kings Canyon national park oddaljena le slabo uro.

KINGS CANYON IN SEQUOIA NATIONAL PARK

Gre za dva ločena parka, ki pa sta neposredno povezana (vstopnino plačaš le enkrat) in oba znana po gigantskih sekvojah. Kings Canyon na severu je precej manjši in zato tudi manj obiskan. Ko sva prispela do parkirišča, od katerega vodi pot do 2. največjega drevesa na svetu General Grant tree, sva bila tam praktično sama. Sekvoje so bile vredne ogleda, zmotil naju je le vonj po ognju, za katerega se je kmalu izkazalo, da nama bo pokvaril kar nekaj načrtov.

Cesta proti parku Sequoia je bila vedno bolj zadimljena in na določenih odsekih je bila vidnost precej zmanjšana. Opozorilne table so sporočale, da v parku izvajajo nadzorovane požare, saj s tem obnavljajo podrastje. Za naju pa je to pomenilo, da sva morala preskočiti en krajši pohod in se ustavila šele pri Moro rock – skali, do katere vodi precej strma, a relativno kratka in večinoma tlakovana pot. K sreči dim do tja ni segel in spet sva imela prelep pogled, vse do gorovja Sierra Nevada.

LONE PINE

Zaradi dima sva namesto še ene noči v bližini Sequoie raje prespala v Bakersfieldu, kjer sva naredila nov načrt. Zemljevid je pokazal, da sva blizu najvišjega vrha v Sierra Nevadi, pot do tja pa je obetala kar nekaj lepih postankov. Padla je odločitev, da bova spala v Lone Pine in se zgodaj zjutraj odpravila na enega izmed vrhov s pogledom na Mt. Whitney.

Peljala sva se čez Walker pass in cesta je bila res paša za oči. Pokrajina je mešanica kamnite puščave, mogočne gorske kulise in parka Joshua tree, ki je znan po zanimivih razvejanih drevesih. Na poti sva odkrila še Alabama Hills, pravljično pokrajino s skalami, ki so me spominjale na Namibijo. Tu so snemali številne filme, med drugimi tudi Django Unchained.

POHOD NA LONE PINE LAKE IN DOLINA SMRTI

Za Mt. Whitney (4.421 m.n.v.) nisva bila še pripravljena, niti nisva imela dovolj časa za aklimatizacijo. Sva pa ubrala razgledno pot do jezera Lone Pine, ki leži na višini čez 3.000 m. Vem, da se ponavljam, a bila je res čudovita izkušnja. Če ne bi bilo tako mraz (za hip je tudi rahlo snežilo), bi gotovo nadaljevala še par kilometrov naprej. A sva se odločila, da ta podvig pustiva za drugič. 😉

Ker sva imela dodaten dan časa, sva se odločila, da do Las Vegasa ubereva pot skozi Dolino smrti. Pokrajina sploh ni tako dolgočasna, kot se sliši – nasprotno, ponuja kar nekaj zanimivih turističnih točk. A je pot precej dolga in po napornem pohodu se nisva želela preveč ustavljati. V Las Vegas sva prispela v večernih urah in tam preživela dva dni.

LAS VEGAS

V Vegasu sva bila že večkrat, zato vas bom tu napotila na moj starejši članek, ki še vedno »pije vodo«.

ZAKLJUČEK IN DODATNI NAMIGI

Več fotografij lahko najdete v mojem Facebook albumu. Če imate še kaj več časa, priporočam vožnjo do Los Angelesa, kjer pa spet potrebujete par dni, da odkljukate glavne znamenitosti. Vse je odvisno od tega, ali ste bolj mestni tip, ali imate raje naravo. Parkov (tudi nekateri manjši so vredni ogleda) na tem območju ne manjka, losangeleška obala z Malibujem, Santa Monico in Beverly Hillsom pa tudi ni ravno od muh. Čudovita je tudi vožnja po kalifornijski obali do San Francisca, a jo raje priporočam v obratni smeri, ker so lepši razgledi.

Potovanje od San Francisca do Las Vegasa sicer ponuja še veliko doživetij, a za prvi vtis mislim, da sem nanizala dovolj informacij za odločitev, ali nama boste sledili, ali pa kakšno stvar preskočili in naredili po svoje. Midva sva bila tokrat zelo spontana, hkrati pa sva Severne Amerike že vajena in nama “ovinki” niso težava. Upam, da sem vam vsaj malce pomagala in vesela bom, če boste v zahvalo stisnili follow vsaj na Instagramu. 😉