Ta fotografija je daleč od mojih “Instagram standardov”, a v spominu mi bo ostala mnogo dlje, kot marsikatera “zrežirana” z več tisoč všečki. Nastala je spontano, s telefonom, tik preden sem šla na svoje zadnje snorkljanje na Maldivih. In kot da bi vedela, kaj bo sledilo, fotografija odraža točno to, kar vam želim povedati v tem kratkem zapisu.

Snorkljat sem šla brez kamere

Moja nova, ravno za ta namen kupljena športna kamera, je zatajila že po prvi uporabi. Razočaranje ob bridkem spoznanju je bilo sicer veliko, a ker druge izbire nisem imela, sem se z neslavnim dejstvom hitro sprijaznila. Nenazadnje sem malega šarkija, kot ljubkovalno rečem mini morskim psičkom (t. i. reef shark), v objektiv ujela že večkrat. Šla sem sama in torej brez pritiska, kaj bom posnela, brez vprašanja, ali bo dovolj dobro za Instagram. Starka in morje, če se malce pošalim. 😉

Najin bungalov je imel neposreden dostop do koralnega grebena in že po nekaj zamahih s plavutkami sem bila obkrožena z jato čudovitih živo pisanih rib. Od mini modrih modelk, malce večjih rumeno črnih pajčolank in še večjih zeleno rdečih papagajk, do tankih sulic in vražičkov z rogovi, ki ti sporočajo, da se (s)pelji naprej.

Sončna svetloba je pronicala v sinje modro peščeno podlago pod mano in delno osvetljevala tudi začetek morske globine. Občutek je bil že skoraj vilinski. Kot da bi mi vse te ribe, školjke in korale pele morsko serenado. Kot da so me obkrožile namenoma, da me nagradijo, ker sem vodi brez kamere. Na Maldivih sem snorkljala že večkrat, a tokrat je bilo res nekaj posebnega.

Po približno 30 minutah se obrnem in odplavam nazaj proti najinemu bungalovu. Notranji glas mi reče, naj še enkrat pogledam na desno, v temnomodro globino. In ravno takrat priplava mimo on. Veličasten, samozavesten, a hkrati hiter in sramežljiv. Morski pes je po moji oceni v dolžino meril dobra dva metra. Ni bil eden tistih malih šarkijev, ki sem jih vsak dan srečevala v plitvini. Vsekakor ni bil velikan, a bil je pravi, temno siv, eleganten, ostrih linij, pravi maneken. In za dobrih 10 sekund je bil samo moj.

Solze sreče

Zastal mi je dih, kot da se ne bi mogla odločiti, ali me je strah, ali sem srečna. Zdaj vem, da je bila mešanica obojega. Ko sem stopila na najino teraso, so se mi noge tresle in ulile so se mi solze. Tiste prave, velike otroške solze sreče. In prisežem, da mi niti za trenutek ni bilo žal, da ga nisem ujela v kamero. Posnetek bi bil le eden od milijonov na internetu, jaz pa bi ostala brez neprecenljive izkušnje.

S kamero v roki in masko iz Dechatlona med snorkljanjem namreč ne vidiš kaj dosti. Med tem, ko skušaš med zamahi držati kamero čimbolj pri miru, z enim očesom opazuješ okolico, z drugim pa občasno poškiliš na ekran in se treseš, kdaj bo crknila baterija. Vprašanje torej, če bi morskega psa sploh opazila. Vprašanje, če bi ga uspela zajeti in posneti. In vprašanje, če bi se mi tako približal, če bi videl odsev objektiva v vodi. Tako pa vprašanja več ni in meni se je izpolnila velika želja.

Opomnik za naprej

Ta zapis je v prvi vrsti “note to myself”, da moram biti večkrat spontana in da življenje ni lovljenje trenutkov za družbena omrežja. Žal se mi to zadnje čase prepogosto dogaja. Sončni vzhodi in zahodi, čudovite plaže, božanski razgledi ali pa snorkljanje na Maldivih – vse to prevečkrat doživljam za objektivom, namesto da bi jih opazovala z lastnimi očmi in čutila s srcem. In, kar je najbolj žalostno, spomini so bledi, fotografije pa se nabirajo v prepolnih mapah, ki jih odpiram vse redkeje.

Morda pa bo sporočilo mojega zapisa dotaknilo tudi koga med vami. Ker ste ga našli, ste zelo verjetno tudi vi del »social media skupnosti« in si vsaj približno predstavljate, o čem govorim. In če ste se vsaj za trenutek zdrznili in zamislili, potem sem danes naredila nekaj dobrega. Zahvalite se mi lahko v komentarju spodaj ali pa na Instagramu. 😉

In, ne pozabimo: uživajmo Življenje, samo enega imamo!