Rad te imam, mapimpa!

Nikoli nisva imela tipičnega odnosa »oče – hči«. Ker sem bila relativno neproblematičen otrok, se z mano ni rabil kaj dosti ukvarjati. Roko na srce, to je bil predvsem njegov izgovor, da je lahko nemoteno lovil ribe, za katere se še zdaj zdi, da so njegova prva ljubezen. Spomnim se, da je bil veliko odsoten. Tudi tistih par dni na leto, ko smo šli na morje, sem njegovo pozornost lahko dobila le tako, da sem šla z njim na obalo držat ribiško palico, ki je bila večja od mene. Naučila sem se latinska imena rib, z njim sem gledala nogomet, smučanje in skoke, poslušala sem Led Zeppelin in Rolling Stonese. Vse z namenom, da bi z njim preživela vsaj nekaj ur na teden. (Oprosti mami, ampak ti si bila res naporna, čeprav vem, da si mi želela vse najboljše in za to ti bom večno hvaležna. 😉 )

Od doma sem se odselila praktično takoj po končani fakulteti in od takrat dalje stikov skorajda nisva imela. Kadar sem prišla na obisk, je bil, kakopak, »na ribah«. Poklical me ni nikoli, jaz pa njega ne. Dvakrat na leto, ob najinem rojstnem dnevu, sva se uspela nekako nerodno objeti in to je bil višek izkazovanja najinih čustev. Mami mi je sicer vedno govorila, da me pozdravlja in da je seznanjen z vsem, kar se mi dogaja, ampak ji nekako nisem verjela. Vedela sem, da me ima rad, vedela pa sem tudi, da me ima shranjeno v nekem varnem predalčku, kjer piše »otrok je v redu«.

In potem je prišel safari

Ko sem se pred dvema letoma vrnila s safarija v Južni Afriki in navdušeno razlagala mami, kako sva si z levom zrla iz oči v oči, je prisedel. Zanimalo ga je čisto vse, zenice so se mu razširile in prvič sem izvedela, da pogleda vse dokumentarce o afriški divjini. Vedel je vse o migracijah živali in obnašanju divjih zveri, naštel je vse večje afriške nacionalne parke. Oči, ki v življenju ni bil dlje od Beograda (z izjemo kratkega izleta v Liverpool, ki so mu ga kot presenečenje pripravili prijatelji za rojstni dan), je sramežljivo izrazil željo, da bi šel tudi on enkrat v življenju rad na safari.

Ker sem se v Južno Afriko zaljubila na prvi pogled, nisem razmišljala niti sekunde: »Če si prepričan, da boš lahko sedel 10 ur na letalu in če se lahko sprijazniš z dejstvom, da leva morda ne bova videla, greva lahko še letos.«

Slabo leto oziroma dva koronska vala kasneje ga je mami pripeljala na brniško letališče in prvič v življenju sem imela zaradi njega neznansko tremo. Kaj za vraga bom delala z njim 16 ur na dan, 6 dni, sredi divjine? Se bova sploh znala pogovarjati? Kaj, če res ne bova videla levov? In, nenazadnje, kaj, če kljub cepivu, ki ga je prejel dobrih 10 dni pred odhodom, vseeno faše zloglasni južnoafriški sev?

Ko so vse skrbi pozabljene v trenutku

Tudi tokrat sem izbrala polet s Turkish Airlines, ki so zame ena najzanesljivejših letalskih družb in žal tudi ena izmed redkih, ki sploh še letijo z Brnika. Od trenutka, ko sva se usedla na letalo, pa vse do pristanka v Johannesburgu, je vse potekalo brez najmanjšega problema. Za nameček sva 10-urni nočni let lahko prespala vsak v svoji vrsti, saj je bilo letalo napol prazno. (Hvala, korona, vsaj za nekaj si dobra!)

Očija je sicer vso pot zelo skrbelo za varnost, saj je pred odhodom bral o cestnih ropih in kriminalu v Južni Afriki. Roko na srce, zaradi dolgotrajnega lockdowna, ki je privedel do propada številnih delovnih mest, tudi sama nisem bila ravnodušna. A ko sva pristala na lokalnem letališču Hoedspruit, kjer naju je z velikim nasmeškom pričakal šofer iz ekipe Vuyani, so bile vse skrbi v trenutku pozabljene.

Prijazna dobrodošlica v Vuyani Safari Lodge

V Vuyani Safari Lodge nisva bila edina gosta, a so bili kljub temu tako prijazni, da so dodelili vsakemu svojo suito. Rezervirala sem sicer manjšo enoto z ločenima spalnicama in kopalnicama, a je bivanje v t. i. »honeymoon suite«, kjer sva imela vsak svojo verando z bazenčkom in pogledom na afriško divjino, najino izkušnjo dvignilo na povsem drug nivo. Ponovno nekaj, o čemer v predkoronskem času verjetno ne bi mogla niti sanjati.

Osebja sem se spomnila še iz svojega prvega obiska in kljub težkim časom (vsi delajo za tretjino plače) nasmešek z njihovih obrazov ni izginil niti za sekundo. Vse od A do Ž je v Vuyani Safari Lodge premišljeno do potankosti: od fantastične hrane, ki bi si zaslužila vsaj eno Michelinovo zvezdico, do ambienta, ki ti kljub pristnemu stiku z naravo daje občutek popolnega ugodja in varnosti. Kamp ponuja vse, kar potrebuješ, vključno z brezhibno delujočim internetom, do bazena, iz katerega lahko z malo sreče opazuješ afriške živali. Na pristnost divjine naju je spomnilo tudi nočno rjovenje leva, ki je bil po oceni osebja od kampa oddaljen dober kilometer. Naj pripomnim, da kamp ni ograjen. 😉

Safari, sedi, 5!

Kljub temu, da sem očija napsihirala, da leva morda sploh ne bova videla, naju je Kralj pričakal že prvi večer. Najprej je leno ležal v travi, potem pa zaradi našega hrupa nejevoljno odkorakal mimo in konkretno označil svoj teritorij. Naj se ve, kdo je tu glavni. Na vožnjah, ki so sledile, sva videla praktično vse, kar sva želela, razen leoparda, ki se mu tokrat ni zazdelo, da bi nas počastil s svojim obiskom. Več fotografij lahko najdete na mojem Instagram profilu ali v Facebook albumu.

Za piko na i smo doživeli precej strašljivo rjovenje levinje, ki je ščitila dva meseca stare mladičke. Male ritke, ki so ob našem prihodu hitro stekle v grmovje, smo žal videli le za nekaj sekund. A reakcija levinje, babice, ki je iz grmovja skoraj skočila na naše vozilo, je bila dober opomin, da smo le sredi divjine in ne živalskega vrta. Mladički, oziroma mapimpans, kot jim rečejo v Afriki, se vidimo kdaj drugič! 😉

Neprecenljiva izkušnja

Občutkov, ki sva jih doživela na vožnjah med afriškim grmovjem, se ne da opisati in prepričana sem, da naju bodo spremljali do konca življenja. Na nek način se je obema izpolnila življenjska želja. Poleg tega, da sva uživala ob pogledu na zveri, ki jih oba tako obožujeva, sva preživela 6 čudovitih dni, kjer nama niti za minuto ni bilo dolgčas. Seveda je med nama velik generacijski prepad in vsak od naju ima svoje muhe, ampak vse to je bilo drugotnega pomena. Očija sem spoznala v čisto drugi luči in občutek, da sem mu lahko izpolnila sanje, je zame največja nagrada.

Ko sem dan po prihodu domov prejela njegovo sporočilo »Rad te imam, mapimpa!«, so se mi ulile solze in zaželela sem si, da bi se vsaj za kratek čas vrnila v najino Afriko.

Nikoli ne veš, morda pa še kdaj, Makulu! 😉

Nekaj dodatnih informacij

Osnovne informacije o safariju v Južni Afriki sem napisala že v tem članku, dodajam pa še tiste, ki so relevantne za razmere v času pandemije covid-19:

  • Za vstop v JAR poleg vize* trenutno potrebujete še negativen PCR test, ki ga lahko naredite do 72 ur pred odhodom. (*Kljub mojim večkratnim pozivom Ministrstvu za zunanje zadeve smo Slovenci še vedno eden redkih narodov, ki mora skozi mukotrpen proces pridobitve vize na Dunaju.)
  • Če greste samo na safari, kot sva šla midva, ne boste imeli veliko stika z drugimi ljudmi, zato se mi osebno to zdi ena varnejših opcij za potovanje (podobno kot npr. Maldivi).
  • Na letališčih in v letalih so obvezne maske, skrb za higieno in razkuževanje je na vsakem koraku. V Vuyani Safari Lodge so nam vsako jutro izmerili temperaturo, vozila so redno razkuževali.
  • Za izstop iz JAR Turkish Airlines trenutno zahtevajo hitri antigenski test, ki ga lahko opravite kar na letališču (v Johannesburgu stane nekaj manj kot 25 € na osebo). Vzemite si vsaj 1 uro časa za to storitev.

 

You may also like

Leave a Reply

Your email address will not be published.