Stenice so žive prasice. Lahko se zgodijo tudi vam.

Ko mi je prijateljica predlagala, naj napišem članek na to temo, sem kar lep čas oklevala, ali naj razkrijem nekaj tako »intimnega«. Najprej zato, ker nisem bila prepričana, ali bom hudiča sploh lahko premagala. Potem zato, ker so me noge in roke tako prekleto srbele, da nisem bila sposobna spisati niti enega odstavka, brez da bi pustila krvave sledi na tipkovnici. Nenazadnje pa tudi zato, ker mi je bilo malce nerodno. Ugrizi stenic pač niso ravno seksi.

Tako je, pogrizle so me stenice. Na Hrvaškem. Točneje, v Istri, blizu Rovinja. V lepi kamniti hiški z bazenom, ki je na Bookingu ocenjena z 9.2. Šla sva za 3 noči, vrnila sva se po eni neprespani.

 

Najprej so bile mušice. Malo morje sivih majhnih pikajočih vampirjev. Obletavale so naju kot da sva zadnji kos mesa na svetu. Zunaj in znotraj. Podnevi in ponoči. Spanje je bilo neznosno. V spodnjem prostoru klima, zgoraj vroče kot v peklu. Odpreti okno je bil samomor. Spati v spodnjem prostoru, na premajhnem kavču, malo manjše zlo. Medtem ko sem spodnji kavč plemenito prepustila njemu, sem se sama zgoraj vso noč selila s postelje na posteljo. Zgoraj sta bili namreč 2 spalnici in v deliriju med neprespanostjo in vročino sem pobožno upala, da bo na novi postelji drugače. No, ni bilo. Spala sem pol ure. In še to v kosih. Zjutraj je bil dovolj pogled, da sva začela pakirati in se odpravila domov.

Naslednji dan sem na vratu in obrazu opazila nekaj pik. Pripisala sem jih vročini. Meh, kaj vročini. Mozolji so, dajmo jih stisnit! In ti »mozolji« so se zvečer razširili po celotnem obrazu, »pike« na vratu pa po hrbtu, vse do nog.

In potem je prišel dan D, ko se je začela moja kalvarija. Najprej vprašam Google, kaj za vraga so to zaene mušice v Istri. Še najdlje sem prišla v nekem forumu, kjer je »Obupana« opisala identičen primer: sive mušice, piki, majhne pike, srbenje, velike pike, mnogo pik. Vprašanje je zastavila leta 2015, odgovora ni dobila. Nič, grem jaz k zdravniku, taka ne morem niti v službo.

»To so ugrizi, verjetno od stenic«, mi reče. Jebemti, pa res. Saj enkrat sem jih že doživela. No, bolje rečeno, preživela. Bilo je v ZDA, pred dvema letoma, ko sem se morala zateči celo k zdravniku. Ampak takrat niti približno ni bilo tako hudo. Oprosti, Vzajemna in še enkrat hvala, da niste komplicirali. Fasala sem 5 ugrizov (res da so bili veliki in zoprni kot hudič), dobila kremo in po parih dneh so izzveneli. Niti približno si nisem mislila, da zadeva lahko dobi take razsežnosti.

In prišla je prva noč groze. Predstavljajte si pik komarja v stopalo in med členke prstov. Pomnožite to krat 100. In zdaj to preslikajte na celotno telo: hrbet, noge in roke. Popraskaš eno, začne srbeti druga in tako dalje skoraj vsak centimeter telesa. Spraskala sem se do krvi, šla pod mrzel tuš, se ulegla v posteljo in upala, da je kalvarija končana. Sanja svinja kukuruz. Vajo praskanje–tuširanje sem ponovila še 3x, dokler nisem od utrujenosti končno zaspala.

»Doktor, oprostite, ampak jaz imam po dveh dneh še več pik, Aerius žal ne pomaga«. »Jah, vi ste pač malce bolj občutljivi na te zadeve, očitno je alergijska reakcija prehuda«, mi reče ob drugem obisku in napiše recept za močnejše tablete in posebno kremo za obraz.

Da skrajšam, situacija se je umirila šele po 14 dneh, ko sem jo fasala v rit. Injekcijo, namreč. Srbenje je bilo tako močno, da bi brez konjske doze antihistaminika verjetno potrebovala obisk pri Fabjanu, da bi me sestavil nazaj. Po tem sem nadaljevala terapijo z dvojno dozo Telfasta. Celoten potek zdravljenja in dodatne nasvete, kako ravnati, če te ugrizne stenica, lahko najdete tukaj. Dva tedna sem delala od doma (hvala, direktor, najboljšo službo imam!), ker dejansko nisem bila za med ljudi. Vidite fotko mojih nog? No, takšna sem bila tudi po obrazu. Tu se moja meja intime konča – obraz so videli samo moj partner, bestička in starša.

In zakaj vsa ta drama? Zato, ker nikomur ne želim, da po nepotrebnem doživi kaj takega. Zato, ker imam občutek, da o stenicah ne vemo kaj dosti, še posebej ne, dokler se nam ne zgodijo. In zato, ker jih lahko le s poznavanjem problema in skupnimi močmi premagamo.

Kaj sem se iz te zgodbe naučila?
  1. Stenice niso odraz umazanije in za razliko od pršic, ki se hranijo z odmrlo kožo, ne uživajo v svinjariji, ampak v krvi. Človeški in živalski. Najdemo jih lahko tudi v najbolj čistih prostorih, tudi v hotelih s 5 zvezdicami. Na Hrvaškem, v ZDA, po vsem svetu. Jutri morda že pri vas doma.
  2. Prenašajo se namreč s prtljago (ali oblačili) in to menda z lahkoto. Kovček ali nahrbtnik odložiš na tla in hopla konopla, stenička gre na pot s tabo.
  3. Ugrizi stenic načeloma niso nevarni. Večina ljudi čuti samo rahlo srbenje, ki izzveni dokaj hitro. Problem nastane, tako kot v mojem primeru, pri alergikih. Alergijske reakcije so lahko tudi zelo hude, od razširjene koprivnice pa celo do anafilaksije (huda, včasih celo smrtna reakcija na alergen).
  4. Če nisi ekstra pozoren, se jih zelo težko opazi. Razlog je najprej v tem, da marsikdo ugrizov sploh ne čuti (pri ugrizu spustijo snov, ki omrtviči kožo) in dolgo časa ne ve, da ima to golazen v hiši. Kot drugo pa stenice pridejo na plano šele ponoči, podnevi so prasice zelo dobro skrite.
  5. Sicer pa stenice niso nevidne. Gre za ploščate hrošče brez kril, ki zrastejo do 7 mm (prepojene s krvjo pa celo 10 mm) in so oranžkaste barve.
  6. Množijo se hitreje kot zajci: samica izleže 2 do 3 jajčeca na dan, jajčece pa se izvali v roku 10 dni. V povprečju živijo 6 do 12 mesecev.
  7. Brez hrane (torej krvi) preživijo tudi 2 meseca, so izjemno trdovratne, odporne na vse živo in mrtvo, tako da je iztrebljanje že skoraj Sizifovo delo.. Menda celo do te mere, da se ljudje raje izselijo, ker ne zmorejo več.

 

Kako preprečiti prenos stenic in kako ukrepati, če jih najdete doma?
  1. Ko pridete v hotelsko sobo, preglejte posteljo: odgrnite kovter, rjuho, če se da tudi vzmetnico. Stenice se opazi tudi po majhnih drekcih rjave barve – če so tam, so tam tudi stenice. V tem primeru prosite za drugo sobo ali celo zamenjajte hotel.
  2. Tudi če sledi stenic ne najdete, ne dajajte kovčka (prtljage) na posteljo ali pod posteljo. Imejte ga raje na dvignjeni površini in ga po uporabi vedno zaprite.
  3. Ko pridete domov, vse perilo operite na čim višji temperaturi, kovček pa presesajte.
  4. Če stenice vseeno zaidejo v vaše stanovanje (jajčeca so namreč res miniaturna in zlahka jih spregledaš), potem se začne prava drama. Menda je treba oblačila dati v vreče in postaviti na žgoče sonce za vsaj dva dni, da se skuhajo. Že samo od branja nasvetov te začne vse srbeti, zato ne bom pametovala preveč. Jaz bi na vašem mestu poklicala službo za dezinsekcijo.

Ko to berete, sem jaz že bolje, hvala za skrb. Stenic v hiši nisem našla in trkam po lesu vsak dan, po tem, ko se prepričam, da je postelja čista. V bistvu sem hvaležna, da se mi je to zgodilo (očitno tisti primer iz ZDA ni bil dovolj kritičen, da bi me spametoval), saj bom odslej veliko bolj pozorna na te reči. Svojo potovalno lekarno pa bom morala očitno dopolniti z močnejšimi tabletami. In ne, mami, ne bom nehala potovati 😉

You may also like

Leave a Reply

Your email address will not be published.