Ja, spet sva šla v ZDA in spet sta začetna in končna destinacija enaki, kot pred 2 letoma. Ampak ruta je bila tokrat malce drugačna in vanjo sva vključila 2 za naju nova nacionalna parka. Lepota teh parkov je med drugim tudi enostavna logistika in če ne nameravate toliko hribolaziti, kot midva, si lahko marsikaterega ogledate v le nekaj urah. Poleg tega je večina parkov na področju Utah, Nevade in Arizone lociranih relativno blizu, zato se jih da skombinirati v res epsko potovanje po ZDA.

Na tej povezavi si lahko preberete, kako se pripraviti na potovanje po ZDA, najino prejšnjo izvedbo pa lahko najdete tukaj. Tudi tokrat sva letela do San Francisca, saj je to logistično najlažja pot do jezera Tahoe, ki naju je prejšnjič res očaralo. Prvo noč sva prespala že v Sacramentu, ker sva imela že za naslednji dan v načrtu zahtevnejši pohod. Če pristanete v dopoldanskih urah, lahko sicer brez težav nadaljujete direktno do South Lake Tahoe in s tem prihranite en dan.

South Lake Tahoe (2 noči)

Za pohod v okolici jezera Tahoe sva tokrat izbrala še težji zalogaj, in sicer Pyramid Peak, z nadmorsko višino 3.042 m. Vzpon je bil precej zahteven, še posebej, ker je bilo vmes kar nekaj snega, premagati pa je bilo treba kar 1200 višincev na vsega 5.5 km. Na srečo je bil zadnji del dobro prehoden in vrh sva osvojila v dobrih 2 urah. V sončnem dnevu so bili razgledi res veličastni in občutek, da sva že prvi dan prilezla tako visoko, je neprecenljiv.

Drugo jutro sva ponovno skočila na Castle Rock, ki je v prelepem vremenu ponujal razglede na zasnežene hribe in veličastno modrino ogromnega jezera pod nama. Nato pa sva šla raziskovat bližnje plaže, ki jih je res veliko. Kjerkoli se ustaviš, je lepo in predvsem mirno, saj v tem času leta ni nobene gneče.

Great Basin National Park (1 noč)

Vožnja do mesteca Ely, ki je bilo najino izhodišče za naslednji nacionalni park Great Basin, je trajala dobrih 5 ur, ampak to je pač davek, če se želiš kar najhitreje premikati med ogromnimi razdaljami. Žal nama je zasnežen vrh gore Wheeler (3.982 m) preprečil, da bi šla do konca, sva pa zato »skočila« na sosednji Bald Mountain, ki je bil s 3.523 m vseeno najvišji dosežek v moji pohodniški karieri. Spet čudoviti razgledi, vmes nekaj manjših jezerc in oaze snežno belih brez, ki so pokrajino naredile še bolj čarobno. Skoraj gotovo se bova še vrnila, a kak mesec prej, da naju sneg ne preseneti.

Na parkirišče sva prišla v popoldanskih urah, zato daljšega premika kot do mesteca Beaver nisva zmogla. Tudi prvotni načrt, da bi obiskala še Goblyn Valley State Park sva opustila, ker se nama ni dalo delati ovinka. In ravno tem je čar potovanja v lastni režiji – planiraš sproti, glede na vreme in počutje.

Capitol Reef National park (1 noč)

V nacionalni park Capitol Reef sva prišla ob poldne in se najprej namestila v hotelu, nato pa izkoristila čudovit sončen dan za “scenic drive” in en krajši razgledni pohod na Rim Overlook. V vsakem nacionalnem parku je visitor center, kjer dobiš mapo s potmi in razglednimi točkami. Tudi, če se držiš samo ceste in skočiš ven za par fotografij, je vsak park lepo doživetje. A v slabih 20 letih, odkar obiskujeva ZDA, sva se naučila, da je največja vrednost ravno pohod v osrčje parka, kjer se ponavadi skrivajo zanimive skalne formacije in še lepši razgledi.

Tudi Capitol Reef, ki sva ga obiskala prvič, je prečudovit. Zlato rumene barve jesenskega listja, v kontrastu z rdeče-belimi klifi, se z besedami težko opiše. Park združuje večino naravnih čudes, ki so značilne za Utah in Arizono – tako da če morate zaradi pomanjkanja časa izbrati le enega, tega gotovo priporočam.

Grand Staircase Escalante National Monument (1 noč)

Ta dan sva imela smolo z vremenom, kar se nama pri potovanjih zgodi zelo redko. K sreči sva že toliko prehodila, da nama je dan počitka prišel kar prav. Ta del leta ni najbolj hvaležen za obisk ozkih kanjonov, ker jih nenadna hudourniška voda hitro prekrije. Če ne bi bile ceste razmočene od dežja, bi šla do enega izmed t. i.»slot canyons«, ki jih je v tem parku precej.

Midva sva svoj delež teh kanjonov že doživela (Secret Canyon v Arizoni in Bucksin Gulch v Utah), tako da sva dan brez slabe vesti prevetrila v majhnem kraju Escalante – pa še na odličen kafič sva naletela, kjer sva končno dobila pravi kapučino.

Bryce Canyon National Park (1 noč)

Iz Escalanteja je dobra ura vožnje do nacionalnega parka Bryce, ki sva ga pred leti obiskala le na kratko. Tokrat sva izbrala enega izmed daljših pohodov (dobrih 10 km), ki se imenuje »Figure 8 Combination« in se spusti v osrčje kanjona, med tisoče čudovitih rdečih stožcev. Sicer jih lahko vidiš tudi s ceste, ampak občutek, ko se sprehajaš med njimi, je precej bolj veličasten.

V tem parku je bilo precej več gneče, saj ga večina turistov vključi v potovanje po ZDA, ker je relativno blizu še bolj obiskanemu Zionu in s tem tudi Las Vegasu, ki je bil najina zadnja postaja. Spala sva v mestu Kanab, kjer sva preostanek dneva prevedrila z vožnjo s kolesi in na odlični kavi pri Willow Canyon Outdoor.

Zion National Park (2 noči)

V nacionalnem parku Zion sva bila že trikrat in za tokratni obisk sva si zadala pohod na razgledni vrh nad znamenito vzpetino Angels Landing. Na veliko presenečenje sva v visitor centru izvedela, da je t.i. Overlook že leta nedostopen zaradi plazu. Hja, nič, potem spet na Angels Landing, če bo sreča mila. Za dostop na Angels Landing namreč rabiš dovolilnico, za katero prek spleta en dan prej vplačaš 6 $ in čakaš na rezultate žreba.

Ko sem popoldan prejela email z zadevo “čestitamo”, so me preplavili mešani občutki sreče in tesnobe. Da bi razumeli, kaj pomeni pohod na Angels Landing, predlagam, da preberete tale opis. A želja je bila ponovno večja od strahu in naslednje jutro sva se vkrcala na prvi avtobus, ki štarta do izhodišča.

Nelagodje je dodatno poglobil še močan veter, ki je na prepadnih stenah še toliko bolj neprijeten. Kljub veliki gneči in moji slabši kondiciji (prebolevala sem ne tako nedolžno virozo), sva bila na vrhu druga. Spet sem potočila solzo sreče in hvaležnosti, ker tega res ne doživiš vsak dan, kaj šele trikrat v življenju.

Za konec sva se podala še na drugo stran hriba, od koder se dobro vidi ozka pot, ki vodi do vrha. In spet se zamisiš, kaj si tvegal in kaj vse se lahko zgodi v trenutku nepozornosti. V bistvu so še največja težava številni turisti, ki se goor podajajo s palicami v nahrbtnikih – kar je milo rečeno neodgovorno. Prehodi so res ozki.

Vi(v)a Las Vegas

Popoldan sva se odpeljala proti Las Vegasu, kjer sva zaključila najin turističen del potovanja.

Več informacij lahko najdete na mojem Instagram profilu, kjer poiščete “highlight” USA. Bom vesela, če v zameno stisnete follow, saj so moji članki spisani v prostem času. Hvala, ker ste z mano – tako ali drugače! 😉