Potovanje po Javi – od Jakarte do Ijena

Indonezija naju je očarala že pred 4 leti, ko sva bila na Lomboku zaradi takratnega uničujočega potresa ena izmed redkih turistov. Takoj, ko so se pandemične razmere umirile (za turiste je bila država zaprta vse do letošnje pomladi), sem začela načrtovati najino novo potovanje v Indonezijo. V prvotnem planu je bil nacionalni park Komodo v kombinaciji s počitnicami na Baliju, a sva na koncu namesto Komoda raje izbrala kratko potovanje po Javi. V članku bom opisala, kako je potekala najina avantura od Jakarte do Ijena, oziroma mesteca Banjuwangi, kjer sva pot po Javi zaključila z vkrcanjem na trajekt za Bali.

Potovanje po Baliju bom opisala posebej, zato predlagam, da mi sledite na Instagramu, kjer redno objavljam obvestila o novih člankih.

Potovanje po Indoneziji je logistično kar zahteven projekt, še posebej, če si omejen s časom. Zaradi cenovno ugodne infrastrukture je Indonezija zelo priljubljena med “backpackerji” in če si lahko za pot med mesti oziroma otoki privoščite nekaj dodatnih dni, jo lahko prepotujete resnično poceni. Midva sva se odločila za časovno manj potratno in nekoliko dražjo varianto, a v še vedno zelo ugodnem cenovnem paketu.

Koristne informacije pred začetkom potovanja
  • Trenutno za vstop v Indonezijo brez karantene ali PCR testa potrebuješ dokazilo o cepljenju s poživitvenim odmerkom, potni list z veljavnostjo vsaj 6 mesecev in povratno letalsko karto. Na letališču plačaš vizo, ki stane 35 € na osebo.
  • V času najinega potovanja si za 1 € dobil cca 200 IDR, dolar pa je bil praktično enak evru, zato so cene v članku preračunane po teh tečajih.
  • Za potovanje po Indoneziji priporočam tudi gotovino, ker kartic ne sprejemajo povsod. Bodite previdni pri preračunavanju, saj se zaradi števila ničel lahko hitro ušteješ.
  • Rent a car v Indoneziji ni običajen, pa tudi sicer ne priporočam, da avto vozite sami. Promet je kaotičen, v mestih je nepopisna gneča, vozijo pa po levi.
  • Za prevoze s šoferjem si namestiš aplikacijo Grab ali Gojek (azijski različici Uberja), ki pa jo lahko uporabljaš samo z azijsko telefonsko številko.
  • Lokalno SIM kartico kupiš na letališču, a je tam dražja kot v mestih. Midva sva jo kupila na poti do hotela in za kar 300 GB podatkov plačala manj kot 10 €.
  • V Jakarto sva letela s Turkish Airlines, s kratkim postankom v Istanbulu. Letala so zadnje čase nabito polna, tako da svetujem, da karte kupite precej vnaprej.
  • Karte za lokalne lete in vlake lahko kupiš na tiket.com, kjer je customer service res hitro odziven, če gre kaj narobe.
  • Vremensko je najboljši čas za potovanje v Indonezijo junij – september, ko je najmanj dežja. Takrat je sicer tudi največ turistov in s tem višje cene. Temperature, razen v višjih legah, so sicer skozi vse leto okoli 30 ° Najina pot je vključevala obisk dveh vulkanov na nadmorski višini čez 2.000 m, zato sva vzela tudi topla oblačila.
  • Adapterja za vtičnice ne potrebuješ in tudi, če izgubiš polnilec za telefon, ne skrbi, ker ga za par evrov dobiš na vsakem koraku.
  • Tudi hrane ne nosi s seboj, ker je na voljo povsod in je res poceni.
  • V poletnem času je Java 5 ur pred nami (pozor, Bali pa 6).

Za potovanje po Javi sva namenila neto 5 dni, načrt pa je bil naslednji: prva noč v Jakarti, nato 2 noči v Yogyakarti, 1 noč v nacionalnem parku Bromo in 1 noč v Ijenu. Priporočam, da imate kak dan rezerve, če se spremenijo načrti, če odpovejo kak lokalen let, ali pa če bo res slabo vreme. Tudi midva sva ga imela, a sva ga na koncu izkoristila za Bali, saj je šlo bolj ali manj vse po načrtih. Sedaj, ko gledam za nazaj, mi je žal, da na tej poti nisva obiskala še kakšnega slapu. To bi nama sicer zaradi zahtevne logistike vzelo dodaten dan, a bi ga raje preživela na Javi kot na Baliju.

Ste pripravljeni na potovanje po Javi? Gremo, kar lepo po dnevih!

1. Pristanek in nočitev v Jakarti

Java je največji Indonezijski otok, na katerem leži tudi 10-milijonsko glavno mesto Jakarta. Potovanje po Javi se ponavadi začne s pristankom na mednarodnem letališču CGK, od koder lahko nadaljuješ bodisi z vlakom, avtobusom ali lokalnimi leti. V Jakarti sva pristala pozno popoldan in ker lokalnih letov v večernih urah praktično ni, naju pa mesto ni zanimalo (celo lokalci se ga zaradi prenatrpanosti radi izognejo), sva šla prespat v hotel blizu letališča.

2.  Jutranji let v Yogyakarto in ogled templja Prambanan

Najin let so prestavili na pol ure prej, o čemer naju niso obvestili, zato sva imela srečo, da sva tudi tega brez težav ujela. Na lokalnih terminalih ne komplicirajo, v slabi uri sva uspela oddati prtljago, se vkrcati in še vedno nisva bila zadnja potnika. Na letališču v Yogyakarti sva poklicala Grab in v hotel prispela že ob 9h. Ker soba še ni bila pripravljena, sva se najprej odpravila najeti skuter.

Dobiš ga praktično na vsakem koraku in stane približno 5 € na dan. Za poln tank sva plačala približno 2 € in v dveh dneh ga nisva porabila niti polovico. Kmalu zatem sva s skuterjem že dirjala proti prvi znamenitosti, templju Prambanan, ki je iz mesta oddaljen slabe pol ure vožnje.

Skupek hindujskih in budističnih templjev iz 9. stoletja se razprostira v nekaj deset kvadratnih kilometrov velikem arheološkem parku. Prambanan je največji hindujski tempelj v Inodoneziji in drugi največji na svetu, tik za kamboškim Angkor Wat. Park je bil večkrat popolnoma porušen v potresih in od prvotnih 240 templjev je danes obnovljenih komaj 21. Glede na to, da za obnovo nimajo nobenih podrobnih načrtov (le stare slike), gre za res težko misijo. Med templji se lahko sprehodiš, najameš kolo ali pa se pelješ z električnim vozilom. Naj omenim še to, da je zaradi pandemije vstop v templje še vedno prepovedan.

3. Sončni vzhod nad templjem Borobudur

Največji budistični tempelj na svetu, Borobudur, se nahaja 1 uro vožnje iz Yogyakarte. Med turisti je popularen tudi zaradi sončnega vzhoda, ki na templju, obdanem z bogato tropsko vegetacijo, ustvari čudovito kuliso. A od pandemije dalje se na tempelj ne smeš povzpeti, kar med turisti ustvarja veliko slabe volje. »Instagram poanta« je namreč v tem, da se slikaš na vrhu med impresivnimi kamnitimi strukturami. Mimogrede, vstopnina zato ni nič nižja in stane 25 €, oziroma 45 €, če vzameš kombinirano karto za Prambanan (veljavna 2 dni).

Dražjo, a res romantično različico sončnega vzhoda, lahko doživiš na hribu Dagi, ki je del čudovitega hotelskega kompleksa Manohara. Rezervacijo opraviš prek interneta in stane 35 € na osebo. Ob 5h zjutraj te v recepciji pričaka električno vozilo, ki te odpelje na čudovit »piknik« prostor s pogledom na vrh templja Borobudur. Zaradi bujnega rastlinja se ga sicer komaj opazi, a je celotna scena res mistična. Med tem, ko se prebuja jutro, ti postrežejo tradicionalni indonezijski zajtrk, zraven pa predstavijo zgodovino templja. Še Aleš, ki po naravi ni romantik, je rekel, da se počuti kot v zgodbi o Maharadži. 🙂

Po končanem »obredu« sva tempelj Borobudur prehodila v dobre pol ure (s tal res težko vidiš kaj več, kot ogromno piramido) in se odpravila nazaj v Yogyakarto. Preostanek dneva sva preživela na skuterju in ulici Malioboro, ki je nekakšno turistično središče z nekaj butiki, nakupovalnim centrom in res ogromno pokrito tržnico. Dva dni v tem mestu je povsem dovolj. 😉

4. Dan za vožnjo proti nacionalnemu parku Bromo

Po poznem zajtrku (spala sva kar 11 ur) sva se odpravila na vlak do mesta Surabaya. Železniška postaja v Yogyakarti je zelo urejena, karti sva kupila kar tam, en dan pred odhodom. Vlaki na Javi so točni, čisti in res udobni. Povsod so na voljo tudi vtičnice za elektriko in vožnjo ki je trajala 5 ur, sem izkoristila za urejanje fotografij.

Naj povem, da je bil ta premik logistično ena najbolj zoprnih operacij. Namreč, do Broma lahko prideš na več načinov, pri čemer za izhodišče lahko vzameš 3 različne kraje. Najpogosteje turisti izberejo Malang, a vlak od Yogye do Malanga traja 8 ur in vozi samo ponoči. Glede na to, da se ogled Broma začne ob 3h zjutraj, ta opcija za naju ni prišla v poštev. Zato sva izbrala dopoldanski vlak do Surabaye, od tam pa sva se z Grab-om peljala do namestitve, kamor sva prispela zvečer. Sobo sva rezervirala prek Airbnb, z gostiteljem pa sva se predhodno dogovorila tudi za ogled Broma.

5. Nacionalni park Bromo

Bromo je bil že dolgo na moji bucket listi, a je hkrati v meni povzročal kar nekaj nelagodja. Prvič, zaradi oblačnosti je velika verjetnost, da se vulkana sploh ne vidi. Drugič, spet vstajanje ob nemogočih urah. Tretjič, zjutraj so temperature tam gori precej nizke. In, četrtič, Bromo je še vedno aktiven vulkan, ki je nazadnje leta 2004 ubil dva turista.

Zaradi goste megle in visoke oblačnosti sončnega vzhoda žal nismo videli, se je pa nebo le dobro uro zatem skoraj popolnoma zjasnilo. Z jeepom smo se zapeljali do vznožja vulkanskega kraterja (hoja do vrha je nato le dobrih 15 minut), naredili še par zavojev po vulkanskih sipinah, nato pa na mojo željo odšli še enkrat na izhodiščno točko. Za razliko od jutranje gneče tam ni bilo več nikogar, pogled na vulkansko kuliso pa vreden vsakega evra. Seveda je škoda, da ga nisem videla odetega v rdeče oranžne barve, a nisem zato nič manj razočarana. Dan je bil skoraj popoln. 😊

Po vrnitvi sva s pomočjo gostitelja uredila prevoz do Ijena, zadnje postaje z »agendo« na Javi. Prespala sva v simpatičnem hotelu, dobre pol ure vožnje do izhodišča – pohoda na vulkan Ijen.

6. Pohod na vulkan Ijen

Vulkan Ijen je eden najbolj obiskanih vulkanov v Indoneziji. Svetlo modro žvepleno kratersko jezero vsak dan privablja horde turistov, a ga le-ti ponavadi obiščejo v zgodnjih jutranjih urah. Namreč, Ijen je znan po živomodri lavi, ki je vidna le v trdi temi, nekje med 3 in 5 uro zjutraj. To je približno tako, kot če bi gledal majhne modre iskrice ali res majhne plamene, ki gorijo iz manjših lukenj. Za ta fenomen moraš na pot ob 2h zjutraj in nama se preprosto ni dalo.

Odločitev, da vulkan Ijen raje obiščeva izven največje gneče, je bila odlična. Na pot sva se odpravila ob 6h, vrh sva dosegla v manj kot eni uri in gor sva bila praktično sama. Pogled na smaragdno modro jezero, ki ga je ravno začela prekrivati svetloba vzhajajočega sonca, je bil čudovit. Motil ga je le občasni smrad žvepla iz kraterja, a na to je pač treba računati.

V hotel sva prispela še dovolj zgodaj, da sva v miru pozajtrkovala, nato pa sva se odpravila v Banjuwangi na trajekt za Bali, ki je iz Ijena oddaljen slabo uro vožnje. Bali pa je, kot rečeno, že nova zgodba in kmalu sledi nov zapis. 😉

Ko se zdaj oziram nazaj, mi je žal, da nisva na Javi preživela kakšen dan več. Sicer tako opevanega sončnega vzhoda na Bromu vseeno ne bi doživela. Kolikor sem se pogovarjala s turisti, ki sva jih srečala na poti, so imeli vsi podobno oblačno izkušnjo. Tudi par dni pred in za nama. Bi bila pa verjetno precej manj utrujena in ogledala bi si še kak slap ali vasico. Glede na to, da sem imela za načrtovanje in organizacijo časa dober teden, se bom vseeno potrepljala po rami. Potovanje po Javi bo v moji knjigi zapisano kot eno izmed najljubših.

 

You may also like

Leave a Reply

Your email address will not be published.