Rajko živi v ZDA že od leta 1995. Najprej ga je pot vodila v Upton, manjše mestece v državi Massachusetts, ki leži 30 minut zahodno od Bostona. Po 6 letih se je preselil v Miami, kjer je živel leto in pol, leta 2002 pa se je ustalil na Long Islandu, približno 100 km iz mesta New York, kjer ima službo. Verjetno ne rabim posebej poudarjati, da mi gre strašansko na živce. V pozitivnem smislu, seveda 🙂

Ejga, Rajko, kako kaj “moj” New York?
New York je fantastičen. Resnično je najboljše mesto na svetu (zavist premaknem še v višjo prestavo, op. a.) Utrip Manhattna je vedno živahen in nabit s pozitivno energijo, kamorkoli se ozreš. Po eni strani se v njem lahko izgubiš v množici, kjer te nihče ne pozna, po drugi strani pa nisi nikoli sam, ne glede na to, ali je dan ali noč.

Preskočila bom klasično vprašanje »Zakaj New York?«, saj se mi zdi, da odgovor že poznam. Gre pač za mesto, kjer enostavno hočeš biti, če si ambiciozen in željan uspeha. Imam prav?
No, nekateri pridejo v NYC zato, ker jim je všeč tak življenjski stil – življenje v metropoli, ki ponuja presežke na vsakem koraku: številne odlične restavracije, nakupovanje, muzeji, Broadway in pa seveda razburljivo nočno življenje, še posebej za mlade. Številni pa s(m)o tu zaradi dela, res je. Mesto ponuja neomejene možnosti za uspeh, če si dober na svojem področju in seveda pripravljen res trdo in veliko delati.

Je bila odločitev o selitvi »čez lužo« težka?
Niti najmanj. Glej, sem iz Tržiča. Še Tržičani mu pravimo luknja. Sicer sem veliko potoval že v mladosti, najprej s plesno skupino, kasneje pa poslovno, tako da sem se dokaj hitro zavedel možnosti, ki jih ponuja tujina. V bistvu so mi ravno potovanja odprla oči, da se slovenski industriji ne piše dobro. Zato sem sprejel ponudbo za službo, v kateri sem v samo 2 letih prepotoval skoraj pol sveta – od Brazilije, Tajvana, Kitajske, Dominikanske Republike, Portorika, Madžarske, Italije, Portugalske, do Indonezije. To je bilo tudi zame enostavno preveč. Zato sem izrazil željo, da se preselim v ZDA, za bolj stalno delo. Delodajalec se je strinjal in ostalo je zgodovina. Spakiral sem praktično čez noč, poslal vse svoje stvari na novi naslov, z namenom, da se nikoli več ne vrnem. Sem namreč mnenja, da če želiš biti v nečem dober, se moraš predati 100%.

Kaj pa proces integracije v Ameriki – predpostavljam, da se začne s pridobivanjem vize?
Zame je bilo lahko, saj so mi v službi uredili delovno vizo in 6 mesecev kasneje sem že dobil t. i. Green Card (dovoljenje za stalno bivanje). Sedaj ni več tako enostavno, ti procesi so mnogo bolj zapleteni in predvsem dolgotrajni.

Kaj te je najbolj presenetilo po tem, ko si se preselil na drugo stran Atlantika?
To, kako je vse preprosto. Ljudje so zelo topli in prijazni. Ceste so široke, dobro osvetljene, z odlično signalizacijo, česar pri nas (vsaj takrat) nismo bili vajeni. V bistvu sem se že po prvem vikendu odlično znašel. Presenečen sem bil tudi nad tem, da se lahko pogajaš pri nakupu avtomobilov, pohištva in podobno… kar sem, »Gorenc«, seveda dodobra izkoristil 🙂

In kaj je bilo najtežje?
To, da ob sebi nisem imel družine in prijateljev. Sklepanje prijateljstev tu ni ravno lahko. Kljub temu, da so ljudje zelo prijazni, imajo večinoma že nek zaključen krog prijateljev in svoje družine, tako da se enostavno ne moreš vklopiti. Poleg tega smo, še posebej tu, v NYC, preveč zaposleni, da bi imeli čas za nova poznanstva in bolj pristne vezi. To, da sem se vmes še 3x preselil, mi seveda pri tem ni bilo v pomoč.

Je težko dobiti službo v New Yorku? Ali, bolj natančno, na Manhattnu?
Ja in ne. Če si res dober v tem, kar počneš, te podjetja hitro najdejo in te snubijo, še posebej v modnem in finančnem sektorju. Je pa seveda konkurenca velika, saj dobrih kadrov ne manjka. Začetniki lahko vedno dobijo službo za minimalno plačo – povsod namreč lahko vidiš napise »Help needed«. Če imaš urejen status bivanja, potem ni težko dobiti vsaj povprečno dobre službe. Američani namreč cenijo tujce, ker imamo večinoma dobre delovne navade.

Splošno je znano, da so življenjski stroški v večjih mestih zelo visoki. Ali si sploh lahko privoščiš spodobno življenje s povprečno ameriško plačo?
Res je, življenje tu je zelo drago. Povprečna ameriška plača je okoli 43.000 dolarjev letno (tu se vedno govori o letnih zaslužkih). Seveda se številke spreminjajo glede na območje, kjer živiš – recimo v NYC je začetniška plača okoli 35.000$, po tem, ko odšteješ vse davke. Seveda pa s tem na Manhattnu nimaš kaj početi, saj najemnine za stanovanje pod 1.000$ praktično ne obstajajo.

Večina ljudi zato živi izven mest in se vozijo na delo tudi po več ur. Mi smo se odločili za Long Island, ki je od Manhattna sicer oddaljen okoli 100 km, ampak imamo zato lahko večjo hišo z nekaj posestva.

Ko sva že pri tem, kako se spopadaš z Newjorškim prometom?
To je pa nočna mora in nekaj, kar mi je res trn v peti. Če se peljem v službo ob običajnih urah, ko je promet najgostejši (torej zjutraj okoli 7h in popoldan okoli 17-18h), sem na cesti lahko tudi do 4 ure. Zato se raje odpeljem do lokalne postaje, od koder vožnja z vlakom traja 1 uro in 20 minut, nato pa grem še nekaj peš. V optimističnem scenariju pot v eno smer traja uro in 50 minut. Ubijalsko.

Ampak tako je v vseh večjih mestih. In New York sploh ni najslabši na tem področju.

Medtem, ko je neurejen zdravstveni sistem v Sloveniji vedno bolj vroča tema, se tolažimo, da je zdravstvo v Ameriki neprimerno dražje. Si sploh upaš zboleti?
Res je, zdravstvo tu je noro drago. Če si zaposlen, ti zdravstveno zavarovanje po navadi plača delodajalec, vendar če imaš družino, moraš še vedno prispevati med 5 in 10.000$ letno. Če moraš zavarovanje plačati v celoti sam, so stroški vsaj 20.000$ letno za celo družino, pa s tem še nisi pokril čisto vsega.

Brez zavarovanja pa bolje, da ne zboliš huje. Katera koli operacija te stane vsaj 10.000$ in številke hitro dobijo še kakšno nulo zraven. Je pa res, da so storitve odlične in nikoli ti ni treba čakati v vrsti.

Greva še k bolj aktualni temi – kako je s situacijo okoli Trumpovega stolpa na Manhattnu, odkar smo Slovenci dobili »svojo« prvo damo? 🙂
Kar se volitev tiče, se je situacija že bolj ali manj polegla. Tako, kot vsaka druga evforija, tudi ta ni trajala dolgo. Večina Američanov še vedno ne želi Trumpa za predsednika, druga polovica pa še vedo sovraži Hillary. Je pa precejšnje neodobravanje glede tega, da bo Melanija ostala na Mahnattnu. Ljudje ne želijo vsega tega cirkusa, poleg tega pa seveda vedo, da bo finančno breme stroškov, ki jih ta njena “muha” prinaša, slej ko prej padlo nanje.

In seveda zdaj vsak Američan ve, kje je Slovenija, kajne?
No, definitivno je zavedanje o Sloveniji precej večje, kot je bilo pred volitvami. Večina ljudi je za Slovenijo slišala prek medijev, iz člankov, ki predstavljajo predvsem naše turistične znamenitosti. Zadnje čase prejemam kar veliko pohval v smislu, kako lepo pokrajino imamo. Ampak ni pa zdaj to neka sprememba, da bi Američani gledali na Slovenijo drugače, odkar se je »zgodila« Melanija.

In kakšno je splošno mnenje o Melaniji?
Ni ravno najboljše. Poročila se je z milijarderjem, ki ima zelo sumljivo preteklost z ženskami, zato ljudje nanjo gledajo kot oportunistko. Kar je sicer čisto sprejemljivo za Wall Street, ampak nikakor ne za prvo damo v Beli hiši.

Potem je tu še tisti nesrečni skopirani govor, ki je bil resnično »low class« udarec. Lahko rečem, da Melanija nikakor ni priljubljena, še posebej ne med izobraženimi ljudmi.

Je v New Yorku kakšna slovenska skupnost?
V downtownu Manhattna je cerkev Svetega Cirila (the church of St. Cyril), kjer je maša vsako nedeljo in ob večjih katoliških praznikih, v slovenskem jeziku. Včasih se je udeležim, a ne prav pogosto, saj je kar daleč in jo težko uskladim z vsemi športnimi aktivnosti mojih otrok, ki se dogajajo praktično vsak vikend.

Kako pogosto se vračaš v Slovenijo?
Dvakrat letno, nazadnje sem bil v Sloveniji decembra. Običajno pridem za podaljšani vikend (četrtek – ponedeljek), na vsaki dve leti pa pridem z družino in ostanemo za teden do 10 dni. Škoda je, ker nimamo direktnih povezav, je pa res, da bi bile te verjetno precej drage. Pred kratkim sem ugotovil, da je celo ceneje, če kupim ločene karte NYC – Frankfurt in Frankfurt – Ljubljana, kot da bi vzel povezan let. V bistvu dobiš isti let, ampak prihraniš kar precej denarja.

Kaj se je po tvojem opažanju spremenilo v Sloveniji, odkar si odšel?
Mesta so mnogo bolj vzdrževana. Fasade so nove, zgradbe so večinoma vse prenovljene. Več je avtocestnih povezav in ni ti treba več kazati potnega lista »vsakih 30 minut«. Na drugi strani se je zgodilo tisto, zaradi česar sem Slovenijo zapustil – propad industrije. Veliko tovarn se je zaprlo, veliko poslov je (bilo) izgubljenih. Je pa vseeno vtis, da ljudje živijo bolje. Tako kot v ZDA, imajo skoraj vsi najnovejše različice telefonov in ostalih »gadgetov«. Praktično vsak ima svoj avtomobil. Ne vem, če je to pravi občutek, ampak upam, da je ljudem res bolje kot pred 20 leti.

Da slišim od »lokalca«, katerih 5 stvari mora videti ali doživeti vsak turist v NYC?
To je pa najtežje vprašanje, ne bo šlo samo s petimi:
1. Muzeji: Metropolitan, Natural History, The Intrepid Sea, Air and Space Museum
2. Kip svobode
3. Central Park
4. Top of the Rock at sunset
5. Empire State Building
6. Macy’s – največja veleblagovnica na svetu
7. Sprehod po Brooklynskem mostu
8. Hrana, hrana, hrana…

Tvojih 5 najljubših krajev na vzhodni obali ZDA?
Boston je moje najljubše ameriško mesto. Kljub temu, da je veliko mesto, ima nek domač utrip, še posebej mi je všeč predel North End z odlično italijansko hrano. Potem je tu Miami Beach s čudovitimi plažami, Floridski park Everglades, Washington, ki je bogat z zgodovino in pa Niagarski slapovi.

Ali kaj pogrešaš Slovenijo?
Pogrešam hribe, gore, pohodništvo, družino in prijatelje. Pogrešam tudi malo počasnejši utrip, več spontanosti v smislu, da se enostavno dobiš s prijatelji, brez pretiranega planiranja.

Te prijatelji iz Slovenije kdaj obiščejo?
Razen sorodnikov še nisem imel nobenega starega prijatelja na obisku. Karte niso ravno poceni. So bili pa sorodniki navdušeni nad nakupovanjem. Imamo kar nekaj trgovin, kjer lahko dobiš kvalitetne izdelke priznanih znamk po ugodnih cenah 🙂

Nameravaš ostati v ZDA?
Ja, moram priznati, da sem se kar razvadil na življenjski stil v tej »deželi obilja«.

Za konec pa še malo za šalo, malo zares. Ali se sploh kdaj navadiš na tisto ameriško brozgo, ki ji rečejo kava? 🙂 Kje na Manhattnu lahko dobiš »pravi« kapučino?
Jah, se navadiš na te »juhe«, kot sem jim včasih rekel. Pač ugotoviti moraš, kaj ti najbolj paše in potem nekako gre. Dober kapučino lahko dobiš npr. v boljših hotelih in pa v četrti Little Italy, vendar italijanske restavracije običajno niso odprte zjutraj, za zajtrk.

Radovednost, želja po novih izzivih in poslovna pot so Sašo pred dvema letoma pripeljali na “mrzli sever”. Pristala je v mestecu Malmö, ki sicer leži na jugu Švedske, a sodeč po njenih tvitih temperaturno ne zaostaja za preostalim delom države. Ker sem sama bolj pri “zmrznjenih”, o potovanju na Švedsko nisem še nikoli razmišljala. Saša pa me je z odgovori čisto navdušila in ni dvakrat za reči, da jo bom šla obiskat že naslednje poletje.

Živjo, Saša. Zakaj Švedska?

Kar nekako se je zgodilo. Zanimivo je, da sem na nekem šolskem izletu v Planico namesto slovenske kupila švedsko zastavo in se kmalu zatem, iz čistega firbca, naučila šteti po švedsko. Očitno mi je bila že od nekdaj namenjena 🙂

Je bila odločitev o selitvi težka?

Niti ne, saj se je ideja v nama kuhala že dalj časa. V primerjavi s Slovenijo ponuja tujina možnost dela na večjih projektih, z večjimi izzivi v določenih strokah in seveda posledično boljše plačilo. Za prvi korak je potrebno nekoliko poguma in prvo leto je najtežje.

Kako so jo sprejeli tvoji najbližji?

Doma so me že kot smrkljo spodbujali k mednarodnim izmenjavam in tekom celotnega otroštva smo veliko potovali. Zato selitev nikogar ni čisto zares presenetila, seveda pa ni bilo za vse enako lahko.

Je bil jezik ovira? Že govoriš tekoče švedsko?

Nedvomno je bil jezik na začetku ovira. Skandinavski jeziki se v svoji pisani obliki precej razlikujejo od govorjene. Po približno enem letu intenzivnega učenja lahko rečem, da razumem in sledim vsakdanjim pogovorom. Še vedno pa mi predstavlja oviro, če naletim na koga z izrazitim ‘’skånskim’’ naglasom. Kopenhagen je 15 minut stran in posledično imajo južni Švedi naglas, ki spominja na danščino. To je tista govorica “s krompirjem v ustih”. 🙂

Kaj te je na švedskem najbolj pozitivno presenetilo?

Zanimiva je stopnja zaupanja, ki jo neznanci drug drugemu izkazujejo. Veliko dobrin, predvsem v blokovskih kompleksih, je v skupni uporabi. Na primer litoželezni žari na vrtu, skupni prostori v smislu delavnice, v kateri se nahaja orodje, ki tam tudi ostane. Ljudje se zavedajo, da niso sami na svetu in le sami sebi namen.

Kakšna negativna izkušnja, ker si tujka, bodisi pri iskanju službe, ali v javnosti?

Nikakor ne. Švedi so zelo odprti in večina sprejema drugačnost. Mogoče pri moji integraciji pomaga moj videz in to, da prihajam iz razvite države. Poznam pa tudi nekaj ljudi, predvsem muslimanskih žensk, ki med pogovorom začutijo rahlo nesigurnost s strani sogovornika. Pravijo, da so nekateri ljudje do njih nemalokrat skeptični.

Se da dostojno živeti s povprečno švedsko plačo?

Več kot dostojno. Razpoložljivi dohodki so precej višji kot v ostalih državah. Če dodamo še ostale ugodnosti, kot na primer najmanj 25 dni dopusta in 480 dni porodniške, lahko rečem, da Švedska nudi zelo udobno življenje.

Kako pa je z zdravstvom? V Sloveniji je to trenutno zelo vroča tema…

Švedska ima dobro organiziran, ampak precej birokratski zdravstveni sistem. Za vsak prvi obisk splošnega zdravnika plačaš 200 SEK (okoli 20€), da “odpreš primer”. S tem preprečijo, da bi k zdravniku hodili kar tako, brez pravega razloga. Za specialista plačaš še več, 500 SEK (znesek se viša s stopnjo specializacije).

Je pa zobozdravstvo posebna »bolečina«. Po 20 letu namreč vse zobozdravstvene storitve niso brezplačne in če imaš težave z zobmi, je lahko vse skupaj RES drago. Zato Švedi večinoma zelo dobro skrbijo za ustno higieno in se zelo potrudijo, da si uredijo zobe pred 20. letom.

Kako pogosto se vračaš domov?

Domov se vračam nekje na pol leta, oziroma po potrebi. Paše mi bližina Kopenhagenskega letališča in direktna letalska povezava z Ljubljano, kar pomeni, da zjutraj vstanem in sem za kosilo že doma. Žal mi je le, da me edini slovenski letalski prevoznik vse prevečkrat prisili v razmišljanje o uporabi linije Kopenhagen – Zagreb, ki je precej cenejša in ponuja kvalitetnejše storitve.

Kaj se je po tvojem opažanju spremenilo v Sloveniji, odkar si se odselila?

Z velikim veseljem opažam korake naprej, predvsem znotraj Ljubljane. Veliko več je delavnic in srečanj z mentaliteto ‘’delimo znanje, ker le tako lahko kot skupnost rastemo’’, kar me zelo spominja na švedski duh. Zdi se mi, da se je Ljubljana nekoliko sprostila, opažam več odkrite ‘’drugačnosti’’, ljudje si upajo biti to, kar so. Ko nekaj let živiš zunaj domovine, jo vidiš v drugačni luči. Na trenutke jo celo idealiziraš, barve so kar naenkrat bolj žive in ljudje bolj prijazni.

Kako preživljaš prosti čas?

Najraje ga preživljam v pubu in v naravi. Malmö ima ogromno zelenih površin, od mikro gozdov pa do botaničnih vrtov in jezer. Poleti preživim dobršen del prostega časa na plaži. Sonce pripeka ravno prav, morje je hladnejše in manj slano, na plažah se odvija ogromno aktivnosti.

Saj veš, moram: Zlatan Ibrahimović. Že imaš njegov avtogram?

Tu te moram razočarati. Vem, kje stoji njegova vila in spoštujem simboliko, ki prežema njegovo osebnost. Zlatan je nekakšen šolski primer uspeha za vse, ki prihajajo iz tretjih držav. Včasih se mesto obarva v sinje modro in belo, barve nogometnega kluba Malmö, in množica ljudi se iz vseh strani mesta začne valiti proti stadionu. Takrat grem pač v nasprotno smer.

Naštej 5 stvari, ki jih mora po tvojem mnenju na švedskem videti vsak turist.

Nujno moraš doživeti Midsommar (najdaljši dan in največji praznik) in to v koči, ki ji Švedi rečejo ‘’svensk stuga’’. Gre za nekakšne lesene vikendice, kjer se zbere ogromno ljudi in skupaj proslavljajo dolge dneve. Dame nosijo vence iz cvetlic in vsi plešejo okoli nekakšnega poganskega mlaja. Na Midsommar večer se vsi sprostijo in verjetno ni naključje, da je veliko Švedov rojenih v mesecu marcu 😉

Potem je tu čarobno rudarsko mestece Kiruna, ki leži nekje na geografski širini kot centralna Grenlandija. Blizu Malma se nahaja študentsko mesto Lund, z eno najboljših univerz na svetu. Univerzitetna knjižnica mi je dala občutek, da sem v kakšnem od Harry Potter filmov. V Lundu je zanimiva tudi katedrala iz leta 1080, ko je bila južna švedska še pod Dansko. Znotraj nje se nahaja še astronomska ura iz 14. stoletja.

In pa seveda sama stara mestna jedra: Gothenburg, Helsingborg in Stockholm. Težko ti je dolgčas v kateremkoli od njih.

Pa v Malmu?

Najpogosteje prideš v mesto po mostu, ki je že sam po sebi ena večjih turistični atrakcij. Most Öresundsbron namreč povezuje Dansko in Švedsko ter se razteza delno pod in nad gladino morja. Turning Torso v Malmu je trenutno najvišja stavba v Skandinaviji. Mestna knjižnica je odličen prikaz združevanja novega in starega gradbenega stila. Lilla torg je najbolj prikupen trg na tem svetu in povsem vreden petkovih večerov v restavracijah z navitimi cenami. Möllevångstorget je trg, kjer se srečajo in zmešajo praktično vse kulture, kar jih mesto premore. In pa seveda plaža, ki jo obožujem.

Tipična švedska hrana je? Ti je všeč?

Švedi se ne morejo ravno pohvaliti z gastronomskimi presežki. Nekaj tipičnega so mesne kroglice (kot čufte, samo manjše, brez omake) in krompir. Krompir na miljone načinov. Drugo pravilo švedske kuhinje je, da brusnice pašejo z vsem. Osebno so mi všeč vloženi koščki rib, v raznih variacijah začimb in omak. Še ena tipična zadeva je ‘’Räksmörgås’’, sendvič odprtega tipa, z ogromno količino rakcev, jajc, majoneze in limone na rženem kruhu. Švedi imajo nadvse radi tudi sladko. Njihov kupljeni kruh je nemalokrat sladkan, česar se nikoli nisem navadila, zato ga niti ne kupujem.

Kaj najbolj pogrešaš, razen sorodnikov in prijateljev?

Gore. Hribe. Svoje pse. Daljše pomladi in jeseni. Materni jezik. Pogrešam ne plačati 10 € za kozarec vina ob večerjah. Posedanje v lokalčkih ‘’na kavi’’ – tega koncepta tu skoraj ni. Pogrešam tudi slovensko spontanost, sploh kar se tiče obiskovanja.

Kaj te Švedi najpogosteje vprašajo o Sloveniji?

“Zakaj so Slovenci zavrnili referendum o istospolnih porokah? Sem mislil, da je Slovenija napredna in sprejemajoča država…’’ … ob spremljavi pogleda, ki ti ga ponavadi da mama, ko jo globoko razočaraš.

Kaj pa Slovenci o Švedski?

‘’Ti, a je alkohol res tok drag tm gor?’’ Ja, je.

Se nameravaš kdaj vrniti?

Nameravam ne, lahko pa se zgodi. Trenutno mi Švedska nudi vse, kar potrebujem, in še več.