Vprašanje, ali kupiti električno kolo, je danes pogosta dilema, še posebej za začetnike. Pa ne tiste, ki se želijo s kolesom peljati do prvega kafiča, ampak za tiste, ki razmišljate, da bi začeli kolesariti malce bolj aktivno. Zelo vas razumem, saj odgovor ni enostaven. Povezan je s tem, v kakšni formi ste, kaj želite s kolesarjenjem doseči, za koliko časa ga kupujete in koliko denarja ste pripravljeni odšteti. Sama sem lastnica obeh variant, zato bom v članku pojasnila, kakšna je razlika med navadnim in električnim kolesom. Hkrati bom poskusila prikazati razlike med različnimi cenovnimi razredi in vas prepričati, da električno kolo nikakor ni samo za “lenuhe”, kot lahko večkrat slišimo.

Preden grem na tekst, zaradi katerega ste pristali na mojem blogu, naj pojasnim tri pomembna izhodišča.

1. Komu je namenjen ta članek

Namenjen je tistim, ki kolesarjenje jemljete za aktivno rekreacijo in si želite na ta način tudi nabirati kondicijo. To je bilo namreč tudi moje izhodišče. Tisti, ki me spremljate na Instagramu, veste, da ne sodim ravno med lenivce. Poleg pohodništva, ki je še vedno na prvem mestu, sem želela malce spremembe, ki bo zame dodaten izziv. Glede na to, da imam doma strastnega kolesarja, je bil ta šport logična izbira.

Doma imam tudi navadno treking kolo, s katerim se z veseljem peljem na krajše ture in na moj lokalni »kronometer« iz Tržiča do Medvodij, kar pomeni do 400 m višinske razlike v 1 uri. Temu jaz pravim super in hitra rekreacija. A ko pride na vrsto več-urna in višinsko zahtevnejša tura, enostavno nimam dovolj moči, da bi v vožnji uživala.

In ravno to je pretehtalo, da sem se odločila kupiti električno kolo. Želim si torej švicati in uživati hkrati. Da ne bom imela občutka, da sem prišla do točke, ko ne morem ne nazaj, ne naprej. Da se ne bom spraševala, kaj mi je tega treba. In da si bom na cilju lahko rekla: »Uf, kako je bilo to dobro!«.

2. Tehnične podrobnosti in strokovni vidik

Ker nisem strokovnjakinja na tem področju, bom govorila o le podrobnostih, ki so pomembne meni, oziroma kolesarskim začetnikom. V tehnikalije se ne bom spuščala več, kot je meni razumsko potrebno. Uporabljala bom poljuden jezik, da bo razumljiv širši publiki. Hkrati pa imam, kot že rečeno, doma zagnanega kolesarja, ki je nakup koles naštudiral po dolgem in počez. Zato sem mu pri izbiri popolnoma zaupala in si tudi upala napisati ta članek. 😊

Hkrati moram povedati, da bom govorila o t.i. E-mountain bike (električno gorsko kolo), saj je zame prišlo v poštev samo to. Pri drugih različicah nekatere lastnosti niso toliko pomembne, zato se pred nakupom raje posvetujte s strokovnjakom. Tudi cene se verjetno nekoliko razlikujejo. Široko ponudbo za različne namene imajo npr. v Hervisu – od mestnih, do cross, treking in seveda MTB koles.

3. Finančni vidik

Pred kratkim sem postala lastnica enega najboljših električnih koles, ki je bilo darilo za rojstni dan. Sama si ga verjetno nikoli, ali pa še dolgo časa ne bi kupila. Pa ne zato, ker sem škrta ali ker si ga ne bi mogla privoščiti, ampak zato, ker sem pri teh zadevah zelo konzervativna. Če mi nekaj odgovarja (tako kot mi je Torpado, o katerem več kasneje), potem ne razmišljam o dražjih variantah, dokler se mi res ne zdijo absolutno potrebne. Je pa res, da si po tem, ko jih enkrat preizkusiš, ponavadi kar hitro pečen – zato pozor, kaj boste šli testirat pred prvim nakupom. 😀

Električna kolesa v Sloveniji stanejo po mojih informacijah od cca 2.200 € pa tudi do 10.000€. Kot rečeno, jaz sem stestirala dva precej različna ranga, tako da znam v grobem povedati, v čem je razlika. Odločitev o nakupu je seveda popolnoma vaša in nič vam naj ne bo nerodno, če se odločite za cenejšo ali dražjo opcijo. Kupujete ga zase, ne za druge.

Enako velja za kolesarsko opremo, ki je pomemben del tega športa. Sama sem šele po tem, ko sem bila prepričana, da me kolesarjenje resnično veseli, presedlala na dražje opcije. Če nimate omejenega budgeta, potem si seveda privoščite najboljše že na začetku. Če oklevate, pa nikakor ne bo narobe, če začnete malce bolj po gorenjsko. Le pri hlačah ne šparajte. Sedeži običajno trdi in vas lahko že na začetku dobesedno odvrnejo od nadaljevanja.

Če ste se prebili do sem in vas tekst še vedno zanima, potem smo očitno na isti valovni dolžini. Gremo torej na bolj konkretno vsebino, katere končni cilj je odgovor na vprašanje: Ali je nakup električnega kolesa res samo za »upokojence in lenuhe«?

Dilema za začetnike: nakup navadnega ali električnega kolesa?

Če niste prepričani, kako hitro boste lahko prišli v formo in kako zahtevne bodo vaše kolesarske poti, potem je verjetno bolje, da za začetek kupite električno kolo. Če ga boste hitro osvojili in če boste videli, da vam ni več izziv, potem poskusite uporabljati čim manj pomoči, vozite v nižji prestavi ali pa pojdite na zahtevnejše kolesarske poti. Verjemite mi, pri kolesarjenju v hrib se boste še vedno zelo namatrali.

V večini primerov, tako kot je bilo tudi pri meni, so začetki sicer ravno obratni. Moram priznati, da sem imela tu kar srečo. Namreč, če bi že na začetku izbrala električnega, se verjetno nikoli ne bi odločila za nakup navadnega. Zame osebno bi bila to velika izguba, ker ju z veseljem menjujem in primerjam. In definitivno bom »do penzije« obdržala oba. 😉

Električno kolo – kako sploh deluje?

Glede na to, da na začetku tudi sama nisem vedela, kako električno kolo sploh deluje, ne bo odveč, če na hitro pojasnim. E-kolo ima nameščen električni motor kot pomoč za lažje poganjanje. V večini primerov ima vgrajeno precej težko baterijo, ki se lahko pri določenih modelih tudi sname. Vozimo lahko tudi povsem ugasnjenega, a zaradi že omenjene baterije, je poganjanje malce težje kot pri navadnem.

Ko začutite, da ne gre več, vklopite pomoč. Le-ta je ponavadi na voljo v več stopnjah, odvisno od modela oziroma znamke. Enka ali »eko« pomeni najmanjšo pomoč in s tem se tudi baterija najpočasneje porablja. Sama sem recimo svoj Torpado 99% časa vozila samo z enko in sem tudi pri zahtevnih turah (1400 višincev) porabila samo eno črtico od petih. Ne vzemite tega za sveto, saj je poraba poleg kondicije odvisna tudi od teže kolesarja (z nahrbtnikom).

Dobro je poznati doseg baterije, da veste, na kako dolgo pot se lahko podate brez skrbi. Svetujem, da z vsako vožnjo dodajate kilometre in »višince« in kmalu boste dobili občutek, kakšno mrcino ste kupili in česa ste zmožni. Sama sem baterijo polnila na cca 2-3 vožnje, ker sem bolj »ziherašica« in nisem želela presenečenj.

In še en “hack”, ki ga sama prej nisem vedela: električno kolo ima omejitev hitrosti 25 km/h. To so varnostne tovarniške omejitve, ki se jih sicer da z malce iznajdljivosti tudi “odkleniti”, ampak tega jaz ne prakticiram. V praksi torej to pomeni, da ti kolo “pomaga” samo do hitrosti 25 km/h in hitreje brez lastnega poganjanja pač ne gre. Je malo tečno, ampak se navadiš.

Torpado – cenejša, a še vedno odlična izbira

Sama sem najprej kupila električno kolo Torpado Hyper, ki je po specifikaciji takrat najbolj ustrezalo razmerju med ceno, kvaliteto in mojimi potrebami. Gledala sem tudi nekoliko dražje različice bolj znanih znamk, a nisem bila pripravljena odšteti toliko več denarja, ker nisem vedela, v kaj se spuščam. Danes lahko rečem, da je bil nakup odlična odločitev. Kolo sem vzljubila na prvo vožnjo in bi mi služilo še danes, če se ne bi zgodilo že omenjeno presenečenje.

Torpado je italijanska blagovna znamka (posledično zato tudi lep dizajn), na voljo je v Hervisu, kjer imajo široko ponudbo e-koles glede na namembnost. Vzela sem velikost 45 (velika sem 170 cm) in 29′ kolesa, kar zagotavlja boljše udobje. Ima pregleden ekran, ki prikazuje porabo baterije in nivo pomoči. Kolo je relativno tiho, težko je cca 25 kg, pripeljalo me je povsod in z njim nisem imela niti ene težave. Za začetnike vsekakor odličen in ugoden nakup.

Orbea – dražja in udobnejša različica

Za posameznike, ki se peljejo po zahtevnejšem terenu, hkrati pa želijo “garati” s čim manj pomoči, je Orbea Rise trenutno verjetno najboljša izbira na našem tržišču. Govorim o »Super Light« različici, ki je od 5 kg (aluminij) pa do 8 kg (karbon) lažja kot ostala e-kolesa. To pomeni, da za poganjanje z lastno močjo potrebuješ manj energije in posledično tudi več »narediš sam«. Kolesa v tem rangu stanejo od dobrih 5.000 € navzgor.

Moja Orbea Rise H30 ima »potopni sedež«, kar je pomembno pri spustih, saj lahko kar med vožnjo prilagajaš višino sedeža. Hkrati ima polno vzmetenje, kar pride zelo prav pri neravnem terenu. Po domače povedano, manj čutiš tresenje in posledično zadnjica manj trpi. Ima tudi malo širšo balanco, ki ponuja boljši položaj telesa in večjo varnost pri spustu. Ali je vredna svojega denarja? Spremljajte me na Instagramu, kjer bom v kratkem objavila recenzijo. 😉

Je torej e-kolo res samo za začetnike ali celo za lenuhe?

Odgovor je zame povsem enostaven: nihče, ki se spravi na kolo, ni lenuh. Če te “elektrika” spodbudi, da začneš resneje kolesariti, je to 100% večji napredek, kot če bi sedel doma in podajal zagrenjene komentarje na družbenih omrežjih. Kar se tiče tistih, ki e-kolo kupijo z namenom, da jim nudi pomoč zgolj v primerih, ko res ne gre več, pa je to čista zmaga. Še več – upam si celo reči, da z minimalno uporabo pomoči narediš praktično enak “trening”, kot z navadnim kolesom, saj je toliko težje.

Končni povzetek skozi moje oči

Če imate s kolesarjenjem resne namene, hkrati pa veste, da brez pomoči ne boste zmogli resnejšega terena in daljših voženj, je električno kolo prava izbira. Modela, ki sem ju opisala v tem članku, sta preizkušena, kar pa ne pomeni, da je ostala ponudba slaba. Pretehtati morate le, kaj je za vas pomembno in koliko denarja imate na voljo. In naj vam ne bo nerodno, če boste občasno slišali stavek »elektrika je za penziče«. Samo vi veste, kaj zmorete in kaj želite in naj vam tega nihče ne pokvari. 

O tem, kakšno kolesarsko opremo potrebujete kot začetnik, pa kmalu. 😉