*by Aleš* Ob spremljavi močnega vetra, enakomernega zvoka vojaškega helikopterja in delcih padajočega kamenja, k sebi držim nahrbtnik in gledam Ando, ki je nekaj metrov stran zvita v klobčič, čakajoč na rešitev. Med tem, ko občasno pogledujem navzgor, od koder se po reševalni vrvi spušča gorski reševalec, v meni vre tisoč in eno vprašanje. Danes, slab mesec kasneje, sem se odločil, da dogodek podoživim v zapisu in ga delim z vami. Delno zato, ker želim pri sebi skleniti mir, delno pa zato, da morda še komu odprem oči in ga odvrnem od poskusa, da bi se znašel v podobni situaciji. Situaciji, ki bi se prav lahko končala tragično. In nenazadnje, tudi v zahvalo reševalni ekipi in GRS Tržič.