Zadnje dni se ogromno govori o tem, kako naj bi se horde ljudi zgrinjale v turistične kraje (kljub temu, da fotografije in spletne kamere tega ravno ne potrjujejo), čemur sledijo pozivi županov in pristojnih organov, naj ljudje ostanejo doma. Marsikdo v svoji lastni zagrenjenosti to izkorišča za javno gonjo proti sprehajalcem, pa naj bodo to samske osebe, družine, pari ali lastniki psov. Ostali, ki ste ob poplavi različnih informacij upravičeno zmedeni, pa se verjetno sprašujete: ali moram res ostati doma, ali grem lahko v naravo, ali grem lahko na sprehod s prijateljem?

Vlada je pravkar (ta članek pišem 29.3.2020) izdala začasno prepoved gibanja izven občine prebivališča. Ob tem naj bi sicer veljale izjeme za tiste, ki imajo službe v drugih krajih in še nekatere druge primere, ki pa jih žal ni malo. Da je bila poteza vlade prehitra in slabo premišljena, saj pušča še veliko odprtih vprašanj (npr. kaj bo z upokojenci, ki so se umaknili na vikende, kjer niso prijavljeni, kako je s študenti, ki prebivajo na črno…), opozarjajo številni mediji. Na osrednji informativni oddaji na POP TV je, med drugim, voditeljica ministru za notranje zadeve postavila vprašanje: »Če sta starša ločena in vsak živi v svoji občini, obiski ne bodo ovirani?« Aleš Hojs se je konkretnemu odgovoru izognil in povedal, da je bivanje pač mogoče le na enem naslovu.

Kako bo prepoved delovala v praksi, bo pokazal čas. A do tega je, roko na srce, verjetno slej ko prej moralo priti, saj se marsikdo ni uspel držati dokaj enostavnih pravil pri sprehodih in stikih z drugimi. V upanju, da vlada ne zaostri še teh ukrepov in nam prepove izhode iz hiš (kot se je npr. zgodilo pri Italijanih, ki so se še par tednov nazaj nonšalantno poljubljali in objemali pred TV kamerami), še enkrat povzemam nekaj res preprostih nasvetov, kaj pomeni oziroma bi moralo pomeniti »ostani doma«.

1. Gibanje na svežem zraku je nujno za zdravo telo in (raz)um.  Zato, če le utegnete, sploh v tako čudovitem vremenu, pojdite ven. Če ne drugega, po vitamin D, ki je za imunski sistem še kako pomemben. Tisti, ki se tega ne zavedajo, naj si preberejo kak članek. Podjetje Valens je, naprimer, v sodelovanju z Inštitutom za nutricionistiko, lani naredilo raziskavo, ki je na relativno velikem vzorcu Slovencev pokazala porazne rezultate na področju preskrbljenosti z vitaminom D.

2. Gibanje na svežem zraku v tem primeru pomeni sprehode v naravi, ki so odslej žal omejeni le na občino prebivališča. A roko na srce, domače kraje v normalnih razmerah ponavadi zanemarjamo (vsi poznamo pregovor, da je sosedova trava vedno bolj zelena), zato je zdaj lepa priložnost, da raziščemo svojo okolico. Gotovo bo marsikdo presenečen. Ker vsi nimate možnosti, da bi iz hiše ali stanovanja dobesedno stekli na travnik, se morate tja seveda odpeljati. V Sloveniji imamo to srečo, da vsaka občina premore kak zelen kotiček, mestni park ali kakšno drugačno sprehajališče.

3. Za vse, ki se gibljemo v naravi ali javnih površinah, pa veljajo zelo preprosta pravila:

• Sprehajamo se sami oziroma z ljudmi, s katerimi živimo.
• Mimoidočim se izognemo na vsaj dva metra. Pozdravljamo in pogovarjamo z drugimi se precej manj, kot sicer (če že, pa s primerne razdalje).
• Ne dotikamo se ničesar, ne sedimo na klopcah, ne uporabljamo igral oziroma vadbenih pripomočkov na javnih igriščih.
• Ne izvajamo esktremnih športov in ne izzivamo situacij, ki bi lahko privedle do poškodb – s prihodi na urgenco, ki so posledica neodgovornega ravnanja, samo delate nepotrebno gnečo in kradete čas zdravstvenemu osebju.
• Tudi, če se držimo vseh naštetih priporočil, ki jih, mimogrede narekuje zdrav razum, pa ne bo nič narobe, če imamo s seboj mini razkužilo in ga vsake toliko časa tudi uporabimo.

Sama sem v preventivni samoizolaciji že od 6. marca, od kar sem se vrnila s službenega potovanja. Torej 6 dni pred tem, ko je bila v Sloveniji razglašena epidemija. Poleg tega, da ne hodim v službo in delam od doma, se držim tudi pravila, da grem čim manjkrat v trgovino. “Žal” ne živiva v Ljubljani, kjer bi lahko naročila dostavo živil iz Mercatorja ali Spara na dom, čeprav bi to z veseljem naredila. Kruh dajeva v skrinjo, na srečo imava tam še nekaj zamrznjene sarme (hvala, mami ❤), zaloge osnovnih živil nakupiva za vsaj 5 dni, nepotrebnim nakupom, ki zahtevajo izhod v javnost, pa se dosledno izogibava. Sva pa vsak dan, z izjemo tistih par dni nebodigatreba sneženja, v naravi. Sama, s kužkom.

Tistim, ki menijo, da s takšnim ravnanjem ogrožava druge in tistim, ki se zgoraj naštetih nasvetov ne mislijo držati, bom rekla samo (še) to: prosim, ostanite doma. Brez vas so sprehodi v naravi mirnejši, varnejši in lepši.

Po izjavah priznanih strokovnjakov in imunologov (toplo vam priporočam kak podcast na Val 202) se bomo s korona virusom slej ko prej verjetno okužili vsi. Kar naj bi bilo menda celo priporočljivo, če bi le imeli na voljo dovolj bolniških postelj in osebja, ki bi v kratkem času lahko pomagalo tistim najbolj ogroženim. A žal temu ni tako. In žal sem v trgovinah in na bencinskih servisih (mimogrede, slednjega sem v vsem obdobju karantene obiskala le enkrat), še vedno priča prizorom, ki ne kažejo, da bi nam šlo kaj kmalu na bolje. Razlog je verjetno predvsem v tem, da je večina ljudi prepričana, da je korona virus »nevaren samo za ostarele in bolne«. Sebično, a resnično. In samo upamo lahko, da se bodo ti isti ljudje, v primeru, če se kdaj pojavi virus, ki bo smrtonosen tudi za mlajše generacije, hitreje streznili in ravnali bolj odgovorno.